Otok Capri

Danes je zrak malo toplejši že zjutraj in tudi veter je ponehal. Po zajtrku se odpraviva na otok Capri. 

Ker turistom ni dovoljeno pripeljati skuterjev na otok, sva se na pot odpravila z javnimi prevoznimi sredstvi, omenjam množino, ker je treba kar kombinirati možnosti.

Od kampa do centra Sorrenta se peljeva z avtobusom. Postajališče je v bližini kampa. Že takoj opaziva, da je na avtobusu množica turistov.

Od centra do pristanišča sva pešačila in se tam vkrcala na ladjo, ki pelje do otoka. V mestu Sorrento sicer ponujajo organizirane oglede otoka z ladjicami, a sva ugotovila, da raje sama načrtujeva ogled, pa čeprav zato ne bova videla popularnih jam v pećinah otoka. Ugotovila sva namreč, da iz ladje jame vidiš le od daleč.

Sedela sva na odortem vrhu ladjice in obcudovala zaliv z Vezuvom v ozadju.Pluli smo dobre pol ure. 

Že od daleč je bilo lepo vidno mesto Capri, ki se razteza v sredini otoka, med dvema vzpetinama.

Ko smo pristali, sva se najprej sprehodila po obali. Na obali so stavbe sicer pisane a ne preveč vzdrževane. 

Pred njimi se vrstijo restavracije. Nato sva se vsedla na vzpenjačo, ki vodi na zgornji nivo mesta.

Tu pa je stanje popolnoma drugačno in potrjuje podatke, da Capri slovi po prestižnih hotelih in trgovinah, od dizajnerske mode do limoncella in ročno izdelanih usnjenih sandalov.  Vse to se odpre na zgornjem nivoju mesta.

Otok bogastva za bogate z elegantnimi vilami in strmimi pečinami.

Tudi zgodovina potrjuje pomembnost otoka, saj je Capri prvi "odkril" cesar Avgust v zgodnjih letih rimskega imperija. Pogosto je tu prebival in zgradil številne templje, vile in vrtove, da bi imel svoj zasebni raj. 

Capri je eden najbolj zanimivih italijanskih otokov. Naseljen je od leta 8 pr. n. št.

Znan je po solati Caprese, ki je priljubljena predjed po xelem svetu. Pripravljena je iz svežega paradižnika, mocarele, ščepca soli, popra in bazilike.

Ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Caprija je Faraglioni AKA 'The Monster's Teeth, znani kot Pošastni zobje. To so ikonične skale, ki se dvigajo iz morja in jih je mogoče videti na milje daleč.

 Upodobljeni so tudi v reklamah italijanskih modnih znamk, kot so Giorgi Armani, Calvin Klein.

Na Cpriju je v poletni sezoni turistom prepovedano uporabljati avtomobile

Na otoku sta dve mesti, Capri v zalivu in Anacapri,visoko na hribu. Tu živi le približno 13.000 ljudi. A stevilo se piveča, ker ga obišče več kot dva miljona turistov na leto.

In še zadnja zgodovinska resnica, da je skoraj polovica prebivalcev Cprija umrla zaradi kuge v 17. stoletju.

Ko sva zapustila vzpenjačo sva se
odpravila po lepo urejenem bogatejšem predelu Caprija do naravne znamenitosti. 

Pot naju je vodila po 1,5 m širokih, tlakovanih ulicah. Vsepovsod so rože, zelenje in vrtivi z limonovci in pomarančevci. Tukaj pridelujejo limone velikane, saj so veliki kot žoge. 

Zaradi strmine so vhodi v domove strme stopnice. Po ulicah vozijo za te razmere prilagojena vozila, kot bi jih odrezali na pol. 

Veliko je dostavljalcev, ki vozijo stanovalcem potrebščine, jih tudi prevažajo po potrebi.

Po dobrem kilometru sva se po stopnicah spustila do znamenitega naravnega skalnatega loka. Občudovala sva stvaritev narave, ki je z erozijo oblikovala slonu podobno skalo z velikim lokom nad morjem in tremi manjšimi luknjami.

Stopnice vodijo do najboljše razgledne točke., kjer sva resnično uživala in naredila kar nekaj posnetkov slona in obale v daljavi.

Nato sva se sprehodila do stopnic, ki vodijo do obale, a so bile zaprte. Šla sva mimo bogatega vrta z mogočnimi kaktusi. 

Vrnila sva se do vzpenjače in se peljala v dolino.

Čakala naju je le še pot do Anacapri, mesta na gori Monte Solaro. Kupila sva vozovnici in se peljala z mini avtobusom,ki pa je sprejel potnikov za normalen avtobus. Tu ceste ne dopuščajojo vožnje avtobusom, saj še mali avtobusi komaj izpeljejo ostre ovinke in se srečujejo z drugimi vozili v prometu.

Vožnja je zelo zanimiva, saj se peljemo po v skale vklesani cesti pod vrhom gore. Ko sestopimo, se pred nami odpre trg s prodajalnami, ki ponujajo tipične sandale, limone, parfume iz agrumov, skaščičarne s sladoledom in restavracije z lokalno hrano.

Midva se kar takoj odpraviva do enisedežne žičnice, ki pelje na vrh gore Solaro. Žičnica te v 15 minutah prepelje na vrh. 

Tu pa doživiva najlepše presenečenje, neverjetni razgledi na  mesto spodaj, na otok in njegovo obalo in celoten Neapeljski zaliv z Amalfijsko obalo. Božansko lepo.

Uredili so lepe razgledne točke, stopnice, ki vidijo nižje po pobočju, kjer lahko v miru občuduješ skale osamelce ali znamenite "pošastne zobe".

Sedla sva v travo, si privoščila kavo in sok, naredila sebek in v miru uživala v naravi. 

Čakala sta naju le še vožnji s sedežnico in avtobusom do pristanišča.

Pred odhodom sva se ponovno ustavila v prodajalni zvončkov, da sva kupila enega za srečo. Ocekovečila sem se v lepem okolju.

Zvončku pravijo kapreški zvonček sreče. Povezan je z legendo, ki govori o revnem pastirčku, ki je na podlagi zvoka zvona srečal svetega Mihaela, od njega prejel zvonček, ki mu je prinesel srečo. 

Pravijo, da ne smeš zapustiti otoka brez srečnega zvončka. Imava ga. :)