Atlantic road, najlepša cesta na svetu

Ponoči je prenehalo deževati in malo se je otoplilo. Pot nadaljujeva proti Atlantic road, atlantski cesti.

Voziva po značilni norveški pokrajini visokih in strmih gora, fjordov in jezer, ki jih na zahodni obali države ne manjka, dolgih globokih dolin, kjer so tu in tam posejane ljubke temnordeče in bele lesene hiše. 

Travnate površine, ki jih ni prav veliko, so skrbno pokošene in bale suhe trave ovite v belo posejane po njih čakajo na uporabo. 

Atlantska oceanska cesta ali Atlantska cesta je dolga 8,3 kilometra in povezuje otočje v arhipelagu z slikovitimi mostovi.

https://www.facebook.com/share/v/1EJ5aL5zpZ/

Ta enkraten predel ceste te na zanimiv način pripelje do roba oceana in malo čez, ter velja za najlepšo cesto na svetu.

Otok Averøy in vrsto majhnih otočkov so z umetelno izpeljanimi konstrukcijami osmih mostov v razdalji dobrih 8 kilometrov povezali s celino. Cesta je bila odprta leta 1989 in je brezplačna. Je priljubljena turistična destinacija. 

V deželi, kjer so doma sage ( zgodbe, ki opisujejo skandinavsko ali germansko preteklost ali zgodbe tradicionalne nordijske literature, katerih avtor ni znan), je tudi narava in v njej vključene človekovo ustvarjanje kot epska saga. Vso slikovito okolje je del zgodbe, popestrene z celičastnimi razgledi na divji ocean in umirjeno morje v fjordih.

Parkirava se na začetku atlantske ceste, tako kot pred leti in se sprehidiva po bližnji obali. Srečava norveški par iz Bergna, ki ima v bližini vikend. 

Pripovedovala sta nama, da je tu v bližini imela težave s pogonom ameriška križarka pred leti. Okoliški prebivalci so pomagali vsem potnikom na kopno. Na srečo so težavo odpravili in vse se je srečno končalo. 

Povedala sta tudi, da je za vikend bila tu huda nevihta in so valovi pljuskali preko mostov, kar se ne zgodi pogosto v poletnem času. 

Ob obali je shojena steza, po kazeri se povzpneva na griček in uživava v slanem zraku in čudovitem razgledu na prva dva mostova. 

Na poti je med skalami in jezerci instalacija. Kot pojasnjuje tabla z informacijami, je to umetniško delo Columna Transatlantica je narejeno iz marmorja in je sestavljeno iz 39 elementov kosiv belega marmorja, raztresenih po skalnati obali. Umetnisko delo poudarja, da jr nordijska mitologija prežeta z elementi drugih kultur.

Danes bova prespala v tem mističnem okolju, ki ga bova jutri skušala podrobneje raziskati

Trollstigen

Celo noč je kar močno deževalo in obetal se nama je moker dan. Lahko bi ga z formulo označila kot 

                      100%/H20/360°

Drugače rečeno voda vsepovsod v oblakih, v zraku in na zemlji. Norvežani bodo v prihodnjosti prav gotovo izvažali vodo kot največjo dobrino.

Voziva se proti Gairangerju, med visokimi strmimi gorami, ki so danes odete v oblake. V mestnem kampu sva odtočila sivo in dolila svežo vodo in izpraznila WC. Nadaljevala sva pot proti znamenitemu Trollstigenu. 

Na poti sva morala skozi daljše predore in na trajekt, ki je v bistvu "gibljiva cesta", saj se iz ceste brez velikega čakanja premakneš na trajekt. Med obalama dva trajekta skrbita za nemoten potek prometa. 

Lepo vidna ledeniska morena. 

Pot se počasi dviga proti najinemu današnjemu cilju. Ves čas dežuje in vleče veter, pravo poznojesensko vzdušje.

Trollstigen je serpentinasta gorska cesta in prelaz, ena najbolj ikoničnih slikovitih poti na Norveškem vredna obiska. Midva sva tu že drugič. 

Pravijo ji tudi Norveška cesta trolov. To je veličasten serpentinski gorski prelaz, ki je del norveške okrožne ceste 63. Cesta trolov premore skupno enajst ovinkov in njihov strm naklon je 10 %, kar privablja pustolovske popotnike, posebej motoriste.

Srečujeva avtobuse, ki vozijo turiste iz križark na ogled prelaza. Cesta je lepo vzdrževana in dovolj široka za srečevanje. 

Zaradi slikovite in vrtoglave poti, ki vodi do globokih fjordov in bujnih dolin, je ta odsek ceste eno najbolj dramatičnih in obiskanih znamenitosti Norveške.

Ko se bližava prelazu, lahko občudujeva neverjetne koničaste gore, ki spominhajo na trole.

Trol je bitje v nordijski folklori in mitologiji. Po staronordijskih virih so to bitja, ki prebivajo na izoliranih območjih skal, gora ali jam, so kako nevarna in le redko pomagajo ljudem.

Meglice in oblaki še povečajo pravljično podobo kraja. Ko prispeva na parkirisče centra, pripraviva kosilo in počakava, da malo manj dežuje.

Oblečeva se v nepremočljivo obleko in skornje, pokrijeva s pelerino in se podava na skaywalk razgledne točke. 

Pot je lepo urejena in varovana in ponuja vrtoglave razglede na strma gorska pobočja, visoke, močno vodnate slapove in znamenito cik cak cesto, ki se vije po pobočju. 

Takole na hitro je tudi moja podoba malce trolovska, recimo ji trolica. 

Prelaz je na nadmorski višini 850 metrov in je pozno jeseni in pozimi zaprt. Običajna obratovalna sezona traja praviloma od sredine maja do oktobra. 

Podava se na razgledne terase, ki visijo nad dolino in nudijo lep pogled na ovinke in slap Stigfossen,ki pada 320 metrov globoko po pobočju gore. 

Zaradi izjemnih kepot in pisebnosti je bila ta pokrajina vpisana na seznam svetovne dediščine. Velja tudi za eno najbolj spektakularnih fjordskih pokrajin na svetu.

Če primerjam obisk tega kraja leta 2009 in danes, lahko ugotovim, da je tokratno vreme vsekakor bolj primerno tem krajem, kot je bilo lepo sončno pred leti. Lahko pa zato se bolj uživam v lepotah te divjine.

V trgovini na parkirišcu prodajajo spominke in topla oblačila primerna okolju in klimi. Med vožnjo v dolino imava lep pigled na neštete slapove, ki drsijo iz višine gora v dolino.

Ustaviva se še ob lepo urejeni razgledni točki. Postavljena je nad koritom hudourniške reke, ki je tokrat zarafi topečega snega in dežja polna razbesnele vode. Zaradi korit, skal in ovinkov se voda tako zelo peni, da je čisto bela kot sneg. Vzbuja pa tudi strahospoštovanje.

Za danes je bilo res dovolj vode in strmin, zato se ustaviva v dolini, kjer bova prespala na parkirišču. Ker nimava internetne povezave, bom tole objavila jutri čez dan.

Razgledna točka Dalsnibba

Ponoči je malo pršilo ob temperaturi 3°C. Zjutraj je še po malem pršilo in vlekel je hladen veter. Vremenska napoved je celo omenjala možnost sneženja na tej višini. 

Res nič kaj poletno. 

Preden sva nadaljevala z vožnjo sva se malo sprehodila po okolici in naredila nekaj posnetkov bližnjega ledenika med črnimi vrhovi skalnatih gora. 

Opazila sva, da v tem zimskem dezevnem vremenu mimo vozijo skupine kolesarjev. Srečevala sva jih tudi kasneje na poti v dolino. Zvedela sva, da gre za rekreatini kolesarski maraton (400 km) z več kot 500 udeležencev. Trasa ni bila lahka, pa še v nasproten hladen veter so vozili v breg.

Ustavila sva se ob hotelu, kjer je skupina smucarjev tekačev uživala sobotno jutro. 

Na poti sva se ustavila ob zanimivem stebru, Sage steber. Stoji na travniku ob starem hotelu. Visok je 34 metrov in je tako eden najvišjih stebrov na svetu. 

Søyla reliefno prikazuje ključne trenutke v norveški zgodovini. 

Na vrhu sedi Harald Hårfagre, ki je simbol združenja razdrobljebega naroda. 

Pomemben je tudi zaradi svoje zgodovine obstoja, ker so kiparja zaradi sodelovanja s fašističnimi okupatorji v 2. sv. vojni zaprli in njegovega dela posledično niso želeli postaviti na ogled. 

Po dolgih letih je steber prevzel hotelir in ga 1992 postavil na svojem ozemlju. Danes ga mnogi obiščejo, tako kot sva baredila tudi midva. 

Med potjo sva videla velike kampe s številnimi obiskovalci. Ustaviva se ob deroči reki, ki teče mimo enega izmed kampov. Impresivna moč brzic med skalami in visok vodostaj reke. 

Vozila sva se po dolini mimo jezer, številnih velikih slapov in se počasi vzpenjala do 1000 metrov nad morjem, kjer sva parkirala in skuhala kosilo.

Čakal naju je atraktiven vzpon do skywalk razgledne točke nad fjordom Gajranger.

Cesta, ki se vije po strmem pobočju gore je plačljiva, dovolj široka tudi za avtobuse z mestoma kar srhljivimi pogledi v dolino.

Gorska razgledna točka Gairanger Skywalk Dalsnibba stoji na 1476 metrih nadmorske višine in je ene najvišjih razglednih točk na fjorde v Evropi. Posebnost je, da je do nje mogoče priti z avtomobilom.

Na vrhu je prostorno parkirišče za avtobuse in avtomobile, stavba s trgovino s spominki in ploščad Skywalk, ki visi nad globino. 

Danes je vlekel močan veter, ki je še dodal k nesigurnemu počutju na ploščadi. Tam namreč stojiš na kovinskem mrežastem podestu. Veter vleče in grmi skozi reže in ustvarja negotov občutek. 

Pogledu skozi reže te pogrezne v globino skalnatega prepada. Ploščad ponuja panoramski razgled na Geirangerfjord in okoliške z debelo snežno odejo odete vrhove.

V doloni se vije cesta proti fjordu na eni strani in proti dvem jezerom na drugi. Lepote narave, ki jih ne vidiš pogosto.

Zgradila sva kamiti stolpec za našo pikico, Niemi.

Veter se je jezno zaletaval v vozila, celo prevrnil težka motorja, meni pa povzročal neprijetno solzenje. 

Lepo doživetje je kronalo najin današnji dan.Peljala sva se v dolino, mimo veliko slapov in deročih hudournikov. Poiskala sva manjše parkirišče, kjer bova prenočevala.

Odkar sva na južnem delu Norveške še nisva v živo videla teme, saj je svetlo do pozno zvečer (23:09), ko sonce zaide za nekaj ur. Vzide pa tudi že zelo zgodaj (04:05). Tu je današnja slika poti sonca.