Zvečer in ponoči je kar močno deževalo. s
Prenehalo je šele okrog 11:00, tako kot je oravilno predvidela vremenska napoved.
Pripravila sva kosilo in se ob treh odpravila s kolesom po celotni atlantski cesti. Bilo je sončno a precej vetrovno.
Zelo je odvisno, v kakšnem vremenu si ogledaš to izjemno slikovito cesto. Če je dan sončen in miren, je užitek res enkraten, če pa je deževno in vetrovno, kar je tipično vreme za te kraje, pa je doživetje bolj divje. Lep primer je spodnja slika vzeta z interneta.
Oceanski valovi škropijo vse do ceste, v nevihti, kot je bila, pravijo, prejšnji teden, valovi lahko dosežejo najvišje dele mostov.
Najprej sva se peljala do enega izmed večjih postajališč ob cesti z najboljšim pogledom na osrednji umetelno izpeljan eleganten most.
Tu je manjša restavracija nad njo pa hribček poraščen z mahom in nizkim vresjem. Okoli griča je urejena sprehajalna pot.
Vzpela sva se na grič, ki je zaradi dežja povsem prepit z vodo, ki mi je zmočila teniske in nogavice.
Za nagrado pa sva na vrhu imela prekrasen pogled na mostove.
Nato je sledil najzamimivejši del kolesarjenja, vožnja po najvišjem mostu.
S pridom sem preizkusila svojo novo pridobitev, ebike. In ni me razočaralo, saj mi naklon ceste sploh mi bil izziv ;).
Prekolesarila sva vseh 8 km in prečkala vse mostove. Vmes sva se ustavljala, slikala in občudovala lepo okolje. V eno smer je šlo kar dobro, ker nama je veter pihal v hrbet.
A ko sva se vračala je veter z morja pihal v sunkih in ne bekajkrat skoraj prevrnil. Na visokem mostu pa je bilo res hudo. Bojan se je mučil z vetrom v obraz s svojim navadnim kolesom, mene pa je premetavalo in res sem težko zadržala kolo v pravi smeri.
Pri pogledu z vrha mostu je cesta pravi vizualni užitek. Edinstvena narava se prepleta s sodobnim inženiringom. Male in večje otočke arhipelaga so človeške roke povezale s cesto, ki se vijuga kot srebrna nit po z morjem obdanimi kamnitih otokih in preko I think Justin Brown up here.Glass on the more of spray it that's telephoneUh huh. Justin Brown up here to glass on the moral spirit that's telephone. .zanimivih mostov.
Na otočkih so tu in tam vidne rdeče lesene hiše ribiških vasic.
Preživela sem to vetrovno preizkušnjo, ki je tudi zaradi oblike mostu spominjala na vožnjo z vlakom smrti v lunaparku. ;)
Cesta je pravi vizualni užitek, saj se vije od enega otočka do drugega čez sedem mostov.
Norveška ponuja neštete slikovite in pogosto spektakularne poti obdane s strmimi gorskimi pobočji, ledeniki, slapovi in globokimi fjordi. Toliko je vsega, da po dveh dneh prav težko obnoviš, kaj si videl, kje si vse bil.
Ob vseh teh poteh in stezah poskrbijo za lepo urejene prostore za počitek, razgledne ploščadi in postajališča s sanitatijami. Neusiljivo in naravi prijazno opremljajo prostočke z uporabnimi betonskimi klopmi in mizami za krajše postanke.
Na naravne ali kulturne zanimivosti opozarjajo posebne table ob cesti, ob točkah pa so tudi informacijske table z napisi in slikami. Tenkočutna in človeku prijazna ureditev
Ni komentarjev:
Objavite komentar