Vmes sva si ogledala park, kjer je silhueta živali, čigar okle so dobili na tem kraju
Na vhodu se je Bojan prelevil še v pravo zapirniško opravo ;).
Nadaljevala sva pot do restavracije, kjer sva naročila dobro pico.
Danes pa sva se ob 9:00 odpravila do čolna firme Pato's logic, ki vidi organizirane obiske Golega otoka.
Nekaj internetnih podatkov o Otoku.
Goli otok je zloglasno politično taborišče in zapor v Jadranskem morju, ki leži med otokom Rab in celino.
Zgrajen po naročilu vodstva SFRJ (Josip Broz Tito) v času spora s Stalinom in resolucije Informbiroja. Služil je za »prevzgojo« in izolacijo dejanskih ali domnevnih privržencev Sovjetske zveze (t. i. »ibeovcev«).
Število zapornikov: Skozi taborišče je šlo med 13.000 in 16.000 zapornikov
Zaporniki so bili izpostavljeni izčrpavajočemu fizičnemu delu v kamnolomih, ekstremnim vremenskim razmeram (poletna vročina in silovita zimska burja) ter brutalnemu psihičnemu in fizičnemu nasilju. Zaporniki z daljšim stažem so bili pogosto prisiljeni mučiti novoprispele jetnike.
Zbralo se nas je 12 oseb. Lastnik je izročil vsakemu karton obsojenca in povedal, da se ta ogled začne iz Lopara, raja in nadaljuje na goli otok, pekel. Resnično je zgradil pravo angažirano zgodbo z zanimivimi in pretresljivimi pripovedmi dogodkov od začetka do konca.
Do otoka bas je odpeljal leseni čoln iz šestdesetih let. Lastnik je pot obogatil z zanimivim pripovedovanjem, zakaj je bil ta otok izbran za politične zapornike.
Njegova lega je botrovala odločitvi, saj je obkoljen z otoki, ki kot zid nudijo 400 metrske pečine, na vzhodu pa se vleče celinsko pogorje visokega Velebita. Visoke skakne stene so oblikovale naraven obrambni zid. Tako je bil pobeg skoraj nemogoč. Baje noben politični zapornik ni nikoli pobegnil, v novejši dobi pa so bili primeri.
Ko smo prispeli na otok, nas je najprej odpeljal v kinodvorano, kjer je osebno postavil tri dokumentarne razstave. Prva o začetnem obdobju, druga o obdobju prevzgojnega zavoda in tretja, ki predstavlja horor art zapornikov.
Na otoku so bili zaprti predvsem moški, le majhn enota je bila namenjena ženskam v sosednjem zalivu. Ženski zapori so bili sicer na sosednjem otoku Grgur.
Predstavil nam je zgodovinski nastanek zaporov, nemogoče razmere prevozov ujetnikov iz celine na otok in grozovite kazni, ki so jih kaznjenci dobivali.
Ob poslušanju se mi je naježila koža. Človek je res kruta žival!
Stavbe iz prvega obdobja ne obstajajo več, tiste iz drugega pa so v slabem stanju.
Pojasnil je, da so na otoku obdelovali kamen in izdelovali ploščice, ki so šle tudi daleč po svetu. Prav tako so izdelovali različne lesene izdelke.
Sprehodila sva se po betonski poti, ki pelje do pomembnejših stab. Tu sicer turiste prevaža tudi turistični vlakec. Potrebovala sva dobrih 50 minut po vročem soncu.
Zaključili smo pot v restabraciji na kavi in se vrnili v pristanišče. Celoten ogled je trajal 4,5 ure.
Ni komentarjev:
Objavite komentar