Po cesti SS 125 proti Olbiu

Dopoldne sva za zahvalo za prenočitev, nakupila v Eurosparu nekaj hrane. Parkirišče je čisto, ravno in mirno. 

Nadaljujeva po Strada statale 125 Orientale Sarda (SS 125), ki je državna avtocesta v Italiji. Je najhitrejša in najstarejša povezovalna cesta v vzhodni Sardiniji. Dolga je 354 km.

Proti poldnevu se ustaviva v mestecu Arbatax, ki leži na rtu Bellavista in je obdano s čudovito morsko pokrajino. 

Najprej se odpravuva do obrambnega stolpa na rtu, od koder je čudovit razgled na peščene obale in zaliv ob mestu. 

Ob obali blizu pristanišča, kjer sva parkirala, so zanimive rdeče skale, ki se dvigajo iz morja. 

To so resnično fascinantne geološke formacije, ki ob sončnih žarkih in kristalnem morju še pridobivajo na intenzivnosti barve. 

Morje posledično dobiva zelen pridih. Narava se res igra s svojimi elementi. Če jih znaš opazovati, je res kaj videti.

Splezava do obale, narediva posnetke, uživava v lazenju do jame.

 Neverjetno, kako se na enem mestu prelivajo skale v toliko barvah, rdeči, oranžni, sivi, granitni, temno modri in čisto črni.

Na rdeče skale nad morjem so številni obiskovalci postavljali kamene stolpce. Nastalo je celo pravljično meato stolocev, tudi najin je med njimi.

Spoznava avtorja tega zanimivega kamenega vrtička, ga pohvaliva in prispevava v skrinjico prispevkov. 

Z lepimi vtisi se posloviva od tega simpatičnega kraja in nadaljujeva pot po Rout SS 125. SS125, ki je bila zgrajena na podlagi prvotne trase kraljeve ceste iz sredine devetnajstega stoletja,

Če sva na zahodni strani občudivala krajevne in obalne zanimivosti, tu res uživava v široki in spektakularni cesti. Čisto pošteno jo imenujejo "Legendary route".

V delu, ki ga prevoziva danes, poteka visoko po pobočju hribov. Iz ovinka v ovinek je pogled po strmini navzoll manj prijeten, a slikovita okolica zmanjšuje napetost. 

Nikakor, si nisem predstavljala tako visokih gora na tem otoku. 

To zahtevno cesto obožujejo motoristi, kar sva občutila ob srečevanju z njimi. Poteka skoraj po vsej dolžini vzhodne obale otoka, le na nekaj točkah se približa obali, združuje pa sever in jug,

Peljeva se proti mestu, ki je naslonjeno visoko na pobočje hriba.

Kljub strminam imajo tu lep nogometni stadion in heliodrom. V mestu natočiva gorivo in si v prijetnem okolju pripraviva kosilo.

Ko nadaljujeva pot, se peljeva po zelo dolgi cestni galeriji po trasi, ki teče pod vrhom hriba. 

Po nekaj kilometrih prispeva na prelaz Ghenna 'e Silana, kjer se ustaviva, da lahko oči spočijwva na okoliških hribih in grebenih. 

Sva na višini 1020 mnm in pogled se odpira proti skalnatim goram na eni strani in na znameniti kanjon Gorropu na drugi.

Skalnati greben je razklan v globok prepad, spektakularen naravni spomenik.Je najspektakularnejši kanjon v Evropi, pa tudi eden najglobljih. 

Gorropu, pravijo, je soteska, ki jo je oblikovala  erozija in reka. Dolga je kilometer in pol, ki pa jo bova prehodila ob naslednjem obisku otoka ;).

Notranjost Sardinije je precej gorata in primerna za treking.

Popoldne se spustiva v dolino, kjer sva parkirala na parkirišču mesta Orosei, tu bova prespala

Po vzhodni obali Sardinije proti domu

Dopoldne sva se odpravila po vzhodni obali otoka proti domu, saj je že čas bi lahko rekli po več kot mesecu dni na Sardiniji.

Najprej sva se vozila po precej vijugasti cesti, ki teče po pobočju obalnih hribov. 

Ustaviva se na parkirišču zraven večje peščene plaže Porto Giunco na manjšem rtu.  Za plažo je laguna, kjer se pase nekaj plamencev.

Po kosilu nadaljujeva pot proti severu. Voziva mimo slikovite obale z zalivi in plažami. Na vrhovih vzpetin ob obali stojijo obrambni stolpi. 

Zavijeva proti notranjosti, kjer se dvigajo večji hribi. Cesta je ravna in široka in speljana skozi hribe s kar nekaj predori, ki jih na zahodni obali ni bilo.

Ustaviva še še pri opevani riževi plaži, a na žalost je od peska podobnega rižu ostalo ke nekaj krpic peska na mivki. Ostalo je zgleda splaknilo morje.

Je pa plaža slikovita zaradi zanimivih granitnih balvanov posejanih vzdolž obale. 

Ti bodo s pomočjo erozije morda nekoč zopet okrasili plažo z rižu podobnim peskom.

Pozno popoldne sva prispela do parkirišča za avtodome poleg trgovine Eurospar. Tu bova prespala.

Cagliari dan 3

Ker so vsi trajekti, ki vozijo podnevi zasedeni do torka, sva podaljšala bivanje v Cagliaru še za en dan. 

Ker je prelep topel sončen dan, sva se s kolesi odpravila pogledat laguni in stare soline.

Najprej sva se peljala del poti po promenadi Lungo mare, nato pa zavila proti lagunama. 

Prepletenost prostranega območja s kanali in lagunami ustvarja raj za ptice, še posebej plamence, ki tu živijo v velikem številu, nekatere avtohtone, druge selivke. 

Nekaj sva jih opazila pri jutranjem zajtrku. Z dolgimi vratovi brskajo po plitvini in iščejo hrano. Nežno rožnatobelo perje jih dela angelske.

Škoda, da se jim ni mogoče bolj približati. Vendarle uživava v opazovanju in narediva nekaj posnetkov.

Pot sva nadeljevala proti stilsko zanimivo oblikovani cerkvi, ki ji oravijo Polpo, ker je podobna hobotnici, kar je najbrž bil eden od namenov, saj je tukaj popularna lokalna jed hobotnica. 

Žal je bila cerkev zaprta, zato sva si jo ogledala le od zunaj. Po fotografijah s spleta sodeč, je notranjost minimalistična, lepa. 

Ker sva bila ravno pod enim od sedmih gričev mesta, sva se kljub precejšnjemu strmemu vzponu, odpravila nanj, saj zagotavlja enega najlepših razgledov na mesto, zaliv in soline.

V jasnem dnevu je razgled več kot enkraten. Prepriča te, da je položaj tega mesta res enkraten, da se zliva s ineizmerno modrino morja in le-temu daje še večjo veljavo. 

Na srečo sva prvi dan spoznaka mesto skozi voden avtobusni ogled, zato sva imela občutek, kaj si je dobro ogledati pobliže.

Prilezla sva torej  na panoramsko točko Viale Europa, ki je ena najbolj priljubljenih in cenjenih destinacij med turisti in prebivalci. 

Kiti jo spektakulareni razgledi na obsežen naravni park Molentargius, rt Sella del Diavolo in mesto.

Pozornost pritegne kip San Francesca.di Assisi z naslovom »Brat Sonce", ki  prikazuje slavnega redovnika iz Assisija z roko, dvignjeno proti nebu.

Tokrat me je najbolj prevzel pogled na veliko število plamencev v obeh lagunah. Od daleč zgledajo kot biserne lučke, ki krasijo plitvine. 

Zaželela sva si dobre kave in sladoleda, zato sva se odpravila navzdol proti centru mesta. 

Vijugala sva po prometnih cestah, se umikala na pločnik, ko je bil promet pregost in našla kavarnico s kavo v ulici namenjeni le pešcem, kjer so znane trgovine.

Ker se je bližalo pozno popoldne, sva se odpravila nazaj do avtodoma. Većina sva vozila po kolesarski poti, ki jih v takem mestu ni ravno na pretek. 

Ko sva prispela do promenade ob obali, sva se rešila prometa in je kolesarjenje bilo prijetnejše. 

Bližal se je sončni zahod, večerna svežina je na obalo privabila veliko sprehajalcev. Iz obmorskih restavracij se je slišala glasna glazba.

Zlila sva se z obiskovakci, si privoščila odličen pistacijev sladoled v majhni stavbi ob promenadi. Čakalo naju je še preostalih 8 km do doma. Skupaj sva jih danes prekolesarila slabih štirideset

Malo preden sva prispela, sva lahko občudovala nenavaden a krasen zahod sonca. Kot, da bi nama sonce želelo to pokloniti za slovo od Cagliarija. :)

Jutri bova začela zaključevati krog po vzhidni obali Sardinije.