Cime de la Bonette

Jutro je bilo sveže in delno oblačno. Po kosilu se je zjasnilo in otoplilo, bilo je primerno, da se s skuterjem odpraviva na prelaz nad 2800 mnm. 

Tokrat ne bova kolesarila, saj so mišice še malo utrujene, pa tudi zahtevnost trase za naju ni najbolj prepričljiva. :)

Toplo sva se oblekla, dvojne hlače in dolge rokave z bundo, da nama na motorju ne bo mraz. Vožnja je bila resnično čudovita, lepa široka cesta, neverjeno okolje in krasno vreme.

Prelaz Cime de la Bonette se nahaja v narodnem parku Mercantour med dolino Ubaye in dolino reke Tinée. "Cime" v francoščini pomeni "vrh".

Do Cime de la Bonette je vzpon dolg 23,3 kilometra, s pozitivnim vzponom 1587 metrov. Ima povprečni naklon 6,8 %. Najvišja točka je na 2803 metrih nadmorske višine.

Ocenjujejo ga kot najlepši vzpon v Evropi in je druga najvišja asfaltirana cesta v Alpah. Je tudi najvišja točka, ki jo je kdajkoli dosegla dirka Tour de France.

Cesta se iz doline zlagoma vije po grebenu hribov in kasneje zareže v posebno pokrajino, ki bi jo lahko primerjali zaradi rdečkasto zlate barve z Marsom.in seveda  zaradi razgibanosti terena. 

Zlato rjava barva trave in lišajev se meša s temnosivo barvo skal in melišč. 

V zgornjem delu se cesta vije v ostrih ovinkih in je tudi malo ožja. Vijuga skozi čudovito pokrajin pašnikov z ovcami in majhnimi potoki.

 V zadnjih nekaj kilometrih rastlinje zlagoma nadomestijo skalovje in melišča. Večina ceste ni ograjena, čeprav so robovi previsni daleč v dolino.

Ustavljava se, da ujameva to lepoto v objektiv. Razgledi so božanski in sežejo daleč naokrog. 

Nad vrhovi, ki so tu pogosto špičasti in v obliki piramide se tu pa tam vlečejo puhasti beli oblaki, ki sceno le še polepšajo.

Iz ovinka v ovinek je zrak ostrejši. Ko prispeva do gore Cimr de la Bonette, ugotoviva, da je cesta, ki obkroža vrh gore zaprta za vozila.

Parkirava in se peš odpraviva po poti, ki tako lepo obkroža piramidasto goro. Na pogled zgleda vrh kot velik kup temnega grušča. 

Od blizu ugotoviva, da je kamnina podobna suhi glini, ki se kruši v skrilavce in pesek. 

Na tej višini je zrak hladen in redek, kar začutim kot rahel glavobol in težje dihanje. A sprehod je prijeten, saj je poplačan z dih jemajočimi razgledi na vse strani. 

Pot na vrh ni odprta, ker jo popravljajo. Ustaviva se ob skali z obeležjem. Je pa zanimivo, kako lepo cesto so speljali okoli gore tik pod vrhom. Slikovit je pogled na to krožno cesto. 

Ko se vrneva do skuterja, srečava motorista z crčrnogorsko registracijo in ga ogovoriva po naše. Ni naju razumel, ker je bil dejansko Turek, ki trenutno živi v Črni Gori. 

Zadovoljna sva se vrnila v dolino in si tam spotoma obledala še grad hotel in pokopališče nad vasjo.

Razgled na vas je prelep. Franciske Alpe so naredile na naju zelo dober vtis in naju navdušile.

Jausiers pod Cime de la Bonette

Dopoldne sva se odpravila proti najinemu naslednjemu cilju, prelaz Cime de la Bonette.

Na poti sva občudovala obsežne nasade sadja, predvsem rdečih jabolk, za katere je prav sedaj vrhunec obiranja. Povsod ob sadovnjakih stojijo veliki modri zabojniki in čakajo, da jih napolnijo s sadjem. 

Naselja oznanjajo svoja jabolka z velikimi maketami jabolka zapičenega na kol.

 Provansa ne le diši po sivki, pač pa je tudi dom lepega sadja. Leži na obrobju Alp, ki ji nudijo zavetje in rodovitnost. 

Nisem si predstavljala, da je v tem okolju toliko gora in hribov.

Na začetku sva vozila po precej ozki in vijugasti cesti, nad katero visijo skalnate gmote na eni strani, na drugi pa se spušča teren do soteska reke. 

V tem času je vegetacija še vedno bujna, odeta v res tople barvne odtenke, podobno kot na našem Krasu.

Vasi skozi katere voziva, so si zanimivo podobne. Cesta pelje skozi ozko glavno  ulico obdano z visokimi stavbami lepih pastelnih barv in lesenih polken.

Malo pred ciljem se ustaviva ob ogromnem jezu, ki zapira dolino in ustvarja veliko jezero v obliki črke Y. Ta voda je spidaj speljana v širok kanal, ki služi za namakanje vinogradov.

Po nekaj ovinkih lepe ceste prispeva v kraj Jausiers. Nahaja v osrčju doline Ubaye in je obkrožen z ikoničnimi vrhovi in lepotami naravnega okolja narodnega parka Mercantour.

Mesto ponuja tudi manjše jezero in zanimiv grad. Tu je na obrobju lepo travnato brezplačno postajališče za avtodome. Parkirava in se odpraviva na ogled kraja.

Najprej stopiva do belega gradu in na poti slikava še zanimivi obeležje za kolesarki cilj Tour de France v letu 2008.

Nato greva v center slikovite vasice, ki se ponaša s pastelnimi pročelji hiš. 

V bližini je vila Sekvoja z dvemi visokimi sekvojami ob boku. Lastnik je migriral v Ameriko in ko se je vrnil, je zgradil vilo in posadil drevesi.

Zanimiva je zgodba te vasice in okoliških naselij doline. Mnogo naseljencev se je v l19. stoletju preselilo čez Atlantik. Trije bratje Arnaud pa so zasli celo v Mehiko. Kasneje so povabili še nekaj svojih delavcev. Ko so si denarno opomogli, so se vrnili domov in sprožili veliko migracijo v Mehiko. 

Ko so se "Mehičani" vrnili v svojo domačo vas, so pustili svoj pečat v lokalni arhitekturi. Zgradili so velike meščanske vile, ki jim pravijo "mehiške vile" 

Najbolj pomemben je grad Château des Magnans, zgrajem v gotskem slogu in stoji na obrobju zgodovinskega središča. Danes je to luksuzen hotel.

Jausiers vzdržuje močne vezi z Louisiano, zlasti z Arnaudvillom, z mestom, ki so ga ustanovili trije bratje Arnaud. Na plakatih na trgu je zanimiv ponosen naslov "Ko je bila Amerika francoska". 

Ustavila sva se še pred mestno hišo, na kateri se sveti slogan francoske revolucije "Svoboda, enakost in bratstvo", še kako aktualne in pomembne besede za sodobno Evropo. 

Jezuitska cerkev,  z visokim zvonikom in dvemi sončnimi urami na pročelju, domuje pod gričem, na katerm stoji še manjši zvonik. Sprehod zaključiva ob sončnem zahodu

Mount Ventoux

Pozno dopoldne, ko je sonce malo ogrelo ozračje, sva se s kolesi odpravila na pot proti Mount Ventouxu. 

Poskrbela sva za hrano, pijačo in dodatna oblačila, ker zna biti tam zgoraj hladno zaradi stalnega vetra. 

Izbrala sva smer Mont Ventoux iz Saulta, ker je izmed treh možnosti pravzaprav najlažji po kilometrih, vzponih in težavnosti. Za naju pa še vedno najtežji...

Ta kolesarski podvig je dolg 26 km in premosti 1204 višinskih metrov s povprečnim naklonom 4,9 %, kar vključuje seveda tudi spuste. Cesta je lepa in široka a se ves čas samo dviga.

Po dobrih 10 km sva v daljavi, ja daleč stran brez pretiravanja. zagledala najin cilj. Čakala naju je še dolga pot po obronku hribov pred njim. V dolini se mi 25 km ne zdi veliko in jih pospravim mimogrede, a v hrib se le-teh par kilometrov lahko pomnoži z 2 ali 3 kratnikom.

Prvih 6 km sem uspela uporabljati le svojo energijo v nogah, ko pa se je klanec še bolj dvignil je zapela elektrika. Uporabila sem sicer le najnižjo stopnjo pomoči, tako da je bilo potrebno, kljub vsemu, kar dobro goniti. Brez ebika se nikoli ne bi odpravila na tako turo. 

Na cesti sva imela veliko družbe, nekateri s cestnimi kolesi, drugi s klasičnimi, težkimi, električnimi, vsi pa smo brez izjeme sopihal. 

Mont Ventoux je z 1910 m najvišja gora v Provansi, zato je dobila vzdevke »Zver Provanse«, »Velikan Provanse«, zaradi svojega izgleda pa »Plešasta gora«. Slavna je postala, ko je bola vključena v kolesarsko dirko Tour de France.

Ta vzpon, znan pod imenom »Velikan Provanse«, slovi po svojih neusmiljenih strminah, lunini pokrajini in ikoničnem radijskem stolpu na vrhu. Prav zato je bil to za naju pravi izziv tokrat.

Ko te čaka le še dobrih 6 kilometrov do vrha, se prava težava šele začne. Stolp na vrhu te vabi, a je do njega treba premagati pusto, luni podobno pokrajino. Na poti so uradni fotografi, ki slikajo vsakega kolesarja. Slike so obljavlhene po dnevih na njihovi strani (photoventoux.com). 

Vsake toliko se ustavim in poslikam goro s stolpom, saj je njen vrh tako veličasten.

 Beli apnenčasti kamni na pobočju dajejo vtis snežene pokrajine. S kamni posuta pobocja strmo padajo v dolino.

Na cestišču pod vrhom so napisi spodbud za kolesarje tura. Najmogočnejši in ostednji pa so za Pogija in za vse naše kolesarje. Ponosna!

Pod napise sem dodala še napis roza barve za roza kolesarko. ;)

Zadnja dva kometra sta najtežavnejša zaradi naklona, pa tudi zaradi že utrujenih nog. 

A ko dosežeš vrh in se pomešaš med ostale ponosne zmagovalce, so vse težave in trud pozabljene.

Pred teboj se odpirajo razgledi na vse strani, posebej pa pritegnejo strmine golega apnenca, brez nobene vegetacije pod vrhom. 

Ko se malo oddahneš in poješ sendvič, sledi obvezno slikanje ob stebrih z nalepkami.

Obvezno sva kupila magnetek za hladilnik in skedila je pot nazaj. Zame je to težava,  zaradi zavor. Imam premajhno dlan in prekratke prste, zato kar trpim. 

Preden prispeva do avtodoma, se ustaviva še na stojnici, ki ponuja izdelke iz sivke. Mmmm, kako lepo diši Provansa..

Utrujena a ponosna in zadovpljna sem se lotila pisanja bloga. Super dan je bil