Filimosa - dvanajsti dan

Petek, 20. september


Zjutraj se odpraviva najprej do Filimose, znanega prazgodovindkega najdišča kamnitih manhirov, monolitov in ostankov naselbin starih do 8000 let. (Vstopnina 9 €.) Tu je tudi muzej na to temo. Takih najdišč je precej na jugu Korzike.

Iz monolitnega kamna izklesane silhuete oseb, nekatere tudi z meči. V precejšnji vročini si ogledava celoten kompleks in se odpeljeva dalje proti proti Bonifaciju, mimo mnogih kampov in lepih peščenih plaž v bližini Proprijana.

Cesta je sicer široka in lepa, vendar praktično so sami ovonki, vzponi in spusti.
Vstaviva se v kampu Cavallo morto, 3,5 km pred Bonifačijem.
Zvečer se s skuterjem odpraviva na prvi ogled mesta.

Ajačo - enajsti dan

Četrtek, 19. septembra

Po zajtrku sva se odpravila do Ajača in tja prispela opoldne.
Cesta je široka, najprej se na poti iz Corteja vzpenja do prelazov na 1100 m in se nato kar strmo spušča v dolino, saj se spusti iz 1100 m na 0 m nad morjem. Vmes sva se ustavila ob soteski reke na razgledni točki. Na parkirišču in tudi ob poti sva videla veliko divjih svinj, to so sicer domače svijne, ki žive na prostem. Pravijo, da je na Korziki okrog 45.000 takih svinj, ki se hranijo s kostanji in zelišči in je njihovo meso zato zelo okusno. Poleg svinj sva videla tudi krave, ki se pasejo v kanalih čisto ob robu ceste.

Ustavila sva se v kampu Mimoze, ki leži v severnem predmestju Ajača. Miren manjši kamp, cena 23,5 €.
Po kosilu se odpraviva v mesto s skuterjem. Parkirava sva v bližini marine in šla raziskovat mesto. Ajačo je največje mesto Korzike in je tudi politični center. otoka. Razdeljeno je v tri dele, stari del mesta z ozkimi ulicami, moderni del z dvemi večjimi avenijami in predmestje na obronkih, ki nudi lep razgled na zaliv. Ajačo je znan kot rojstni kraj Napoleona Bonaparteja, kar lahko vidiš na vsakem koraku.

Šla sva do citadele, ki je zaprta za javnost, saj je sedaj to vojaški objekt, ki leži na skali, ki štrli iz morja. Nato sva se sprehodila po dolgi ulici, ki teče vzporedno z morjem in vodi do Place Austerlitz in se konča z Napoleonovim spomenikom. Nad kamnom - stopniščem z napisom stoji kip Napoleona, ki ga varujeta dva orla, simbola njegovih zmag. Pred spomenikom je večji ograjen prostor, kjer več skupin balina. Na levi strani spomenika so skale in manjša jama, kjer je po ustnem izročilu mali Napoleon sanjaril o svoji pomembni prihodnjosti.

Kasneje sva se sprehodila še do Napoleonove rojstne hiše, ki leži blizu marine.

Ajačo je živahno mesto z veliko prometa. Blizu citadele je tudi manjše kopališče.

Ob zahodni obali Korzike stoji 65 (watchtower) oglednih stolpov, ki so bili kot opazovalnica v boju proti piratom in osvajalcem. Zgradili so jih Genovežani. So okrogle ali kvadratne oblike in različnih velikosti.

Restorica, Lac de Melu - desti dan

Sreda, 18. september

Dopoldne sva se sprehodila po mestnem jedru Corteja, šla do gradu, in si ogledala nekaj zgodovinsko pomembnih pomnikov v mestu.

Po kosilu sva se odpravila s skuterjem na izlet v gorsko dolino Restonica okrog, 14 km vožnje po ozki, mestoma prepadni in nevarni cesti, saj se dviga precej nad strugo reke. Srečanja vozil so precej neprijetna. Dolina je oblegana od turistov, tako da je na koncu poti v osrčju gora videti parkiranih nešteto avtomobilov in motorjev. Parkirnina za motor 3 €.

Ko sva parkirala najin  konjiček, sva se odpravila proti jezeru Lac Melu. Nisva si predstavljala, kje jezero je, zato sva se odločila, da  se le malo sprehodiva, dokler bo pač šlo. Ob občudovanju okolice so metri kar minevali in nekje na polovici sva se odločila, pa greva do konca. Na koncu sva se znašla na strmi skalnati planinski poti, ki je vodila naravnost navkreber, polna skal razlicnih velikosti. Za ta izlet je kar potrebna ustrezna obutev.

Cilj je opravičil trud. Vzpon je trajal eno uro kar intenzivne hoje. Narava na cilju je poplačala trud. Pogled na jezero je res lep, saj ga obdajajo skalnati grebeni. Je na višini 1711 m nm.

Ob povratku, ki ni nič enostavnejši in krajši kot vzpon, zaradi gladkih kamnov in skal na stezi, sva se ustavila ob slikovitem tolmunu in manjšem slapu.

Ko sva se odpravljala nazaj s skuterjem, naju je starejši par iz Qubecka, Kanada, prosil, če peljeva pred njima, saj mu je bilo s teškim motorjem neprijetno peljati navzdol. Cesta navzdol je še bolj nevarna, posebej na levih previsnih ovinkih brez ograje. Sva ga popolnoma razumela. Restorica je res zanimiva dolina.