Po cesti SS 125 proti Olbiu

Dopoldne sva za zahvalo za prenočitev, nakupila v Eurosparu nekaj hrane. Parkirišče je čisto, ravno in mirno. 

Nadaljujeva po Strada statale 125 Orientale Sarda (SS 125), ki je državna avtocesta v Italiji. Je najhitrejša in najstarejša povezovalna cesta v vzhodni Sardiniji. Dolga je 354 km.

Proti poldnevu se ustaviva v mestecu Arbatax, ki leži na rtu Bellavista in je obdano s čudovito morsko pokrajino. 

Najprej se odpravuva do obrambnega stolpa na rtu, od koder je čudovit razgled na peščene obale in zaliv ob mestu. 

Ob obali blizu pristanišča, kjer sva parkirala, so zanimive rdeče skale, ki se dvigajo iz morja. 

To so resnično fascinantne geološke formacije, ki ob sončnih žarkih in kristalnem morju še pridobivajo na intenzivnosti barve. 

Morje posledično dobiva zelen pridih. Narava se res igra s svojimi elementi. Če jih znaš opazovati, je res kaj videti.

Splezava do obale, narediva posnetke, uživava v lazenju do jame.

 Neverjetno, kako se na enem mestu prelivajo skale v toliko barvah, rdeči, oranžni, sivi, granitni, temno modri in čisto črni.

Na rdeče skale nad morjem so številni obiskovalci postavljali kamene stolpce. Nastalo je celo pravljično meato stolocev, tudi najin je med njimi.

Spoznava avtorja tega zanimivega kamenega vrtička, ga pohvaliva in prispevava v skrinjico prispevkov. 

Z lepimi vtisi se posloviva od tega simpatičnega kraja in nadaljujeva pot po Rout SS 125. SS125, ki je bila zgrajena na podlagi prvotne trase kraljeve ceste iz sredine devetnajstega stoletja,

Če sva na zahodni strani občudivala krajevne in obalne zanimivosti, tu res uživava v široki in spektakularni cesti. Čisto pošteno jo imenujejo "Legendary route".

V delu, ki ga prevoziva danes, poteka visoko po pobočju hribov. Iz ovinka v ovinek je pogled po strmini navzoll manj prijeten, a slikovita okolica zmanjšuje napetost. 

Nikakor, si nisem predstavljala tako visokih gora na tem otoku. 

To zahtevno cesto obožujejo motoristi, kar sva občutila ob srečevanju z njimi. Poteka skoraj po vsej dolžini vzhodne obale otoka, le na nekaj točkah se približa obali, združuje pa sever in jug,

Peljeva se proti mestu, ki je naslonjeno visoko na pobočje hriba.

Kljub strminam imajo tu lep nogometni stadion in heliodrom. V mestu natočiva gorivo in si v prijetnem okolju pripraviva kosilo.

Ko nadaljujeva pot, se peljeva po zelo dolgi cestni galeriji po trasi, ki teče pod vrhom hriba. 

Po nekaj kilometrih prispeva na prelaz Ghenna 'e Silana, kjer se ustaviva, da lahko oči spočijwva na okoliških hribih in grebenih. 

Sva na višini 1020 mnm in pogled se odpira proti skalnatim goram na eni strani in na znameniti kanjon Gorropu na drugi.

Skalnati greben je razklan v globok prepad, spektakularen naravni spomenik.Je najspektakularnejši kanjon v Evropi, pa tudi eden najglobljih. 

Gorropu, pravijo, je soteska, ki jo je oblikovala  erozija in reka. Dolga je kilometer in pol, ki pa jo bova prehodila ob naslednjem obisku otoka ;).

Notranjost Sardinije je precej gorata in primerna za treking.

Popoldne se spustiva v dolino, kjer sva parkirala na parkirišču mesta Orosei, tu bova prespala