Do Olbie

Ponoči naju je parkrat prebudil lajež psa iz bližnje hiše. Temu so seveda odgovarjali psi v bližini, sicer je bilo parkirišče mirno. 

Danes počasi zaključujeva najino krožno popotovanje po Sardiniji. Še vedno potujeva po znameniti SS 125. Promet je umirjen, cesta široka in lepa. 

Preseneča goratost otoka na tej obali. V ozadju vidiva visoke skalne gore.

Tu v bližini je tudi najvišja gora , Mount La Marmora s 1,834 mnm. 

Na poti se ustaviva, da odkljukava še en NAJ. Obiščeva namreč najvzhodnejšo točko otoka Capo Comino. 

Parkirava ob starem svetilniku in se po skalah in grmičevju spustiva do rta, ki ga tvorijo rdečerumene skalne gmote. 

Modrozeleno morje liže skalno obalo in msjhne skalne otočke. Toplo sonce, svež zrak, enostavno lepo. 

Presenetljivo, kako zelo zelena je Sardinija. Poraščena je večinoma z nizkim grmičevjem in divjimi oljkami, mestoma se raztezajo predeli borovcev ali evkaliptusa. 

Ni čudno, da legenda omenja, kako so angeli izmed celega sveta izbrali prav ta otok, ker je bil tako zelen. 

Po kosilu odpeljeva še zadnjih 100 km in se ustaviva v Olbiu, kjer ser bova jutri vkrcala na trajekt. 

Zaključuje se najinih več kot pet tednov zanimivega raziskovanja. Prevozila sva 1410 kilometrov po otoku samem.  Povdariti moram, da to ni bilo počitnikovanje, pač pa popotovanje po lepotah otoka in odkrivanje njegovih zgodovinskih ostalin. 

Prav zato blog opisuje večinoma naravo, njene posebnosti, kulturne specifičnisti in zanimivosti.