Proti otoku Lefkada

Zdržema dežuje že ves čas in obeta se vsaj še en dan dežja. Pozno popoldne sva pomagala reševati avtodom francoskega para s premočenega travnika. Vec kot eno uro so se trudili, da je končno zapeleljal na cesto. 

Bojan se ni več jezil name, ker sem komplicirala ob prihodu in vztrajala, da se ustaviva na začetni vzpetinici. Postajališče je sicer prostorno in dobro opremljeno, primerno za sušno poletno obdobje.

Med resevanjem so naši  telefoni nenadoma glasno zapeli. Rdeč alarm zaradi velike količine dežja. Deževalo je še celo noč.

Zjutraj sva natočila svežo vodo, spraznila WC in odpadno vodo in se odpravila proti naslednjemu cilju.

Pokrajina je gorata, zato se ceste vijejo nekaj časa navzgor do čez 1000 mnm in spet navzdol. Prometa ni veliko, ob cesti so tudi tu smeti, kljub prometnemu znaku, ki opozarja,, naj ne mecejo smeti skozi okno avtomobila. Kaj dosti ta znak ne učinkuje, kot zgleda ;). 

Veselila sem se naslednjega postanka, saj je to zame kot sveta dežela (sicer nisem verna), a tu se mi duša spokojno umiri in resnicno uživam v posebni atmosferi. 

Seveda govprim o Meteori.

Meteora je kraj zapisan tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Beseda Meteora v prevodu pomeni "lebdeč v zraku". Že od daleč zaznaš nenavadno oblikovane skale, poraščene z mahom, ki se strmo dvigajo nad mestom Kastraki. 

Po pobocjih stolpov so okrogle in ovalne luknje, ki jih oblikujeta veter in voda. To so, erodirane skale, na kateri so menihi, prav zaradi nezemeljskega izgleda in bližine nebes, zgradili svoje samostane. 

V 9. Stoletju so z rokami na nemogocem terenu, menihi puščavniki zgradili prve samosrane, v 15. St. pa še preostale (štiriindvajset neverjtnih samostanov.) Do nj9h so lahko orišli le po vrvenih lestvah ali v košarah, ki so jih dvigali v višino. 

Ogromni stebri so nastali pred 60 milijoni let, Oblikovali so jih potresi, preperevanje in erozija.

 

Le šest samostanov je aktivnih še danes.

Štirje so moški samostani in dva sta ženska (Rusanu in Sv. Štefan), 

Peljala sva se do najvišjega predela, parkirala in se razgledala. Končno se je tudi nebo malo razvedrilo in polepšalo že rako prekrasno sceno. 

Polna pozitivne ebergije sva nadaljevala pot oroti otoku Lefkada. Po par dnevih prvič uzreva modro nebo in celo sonce je pokukalo in pobožalo naša vlažna telesa. 

Tudi temperatura je poskočila iz 5°C na dobrih 15. Prenočila bova na celini ob obali, kjer je bil nekoč kajtarski center, sedaj pa so tu le še smeti in ruševine stavbe. Morje je modrozeleno.

.