Zelenci

Peš do Zelencev 

Tokrat sva se peš odpravila do bližnjih Zelencev. Najprej sva šla po kolesarski poti iz Kranjske gore proti Podkorenu do oznake za peš pot po Zelecih. 

Zelenci so naravni rezervat, ki je 1200 metrov dolgo in povprečno 150 metrov široko močvirje z osrednjim smaragdno zelenim jezerom. Do njega vodijo različne dobro označene poti po gozdu in med močvirnimi travnatimi predeli. 

Ker s ceste ta del ni viden, saj ga skriva gozd, je presenečenje nad videnim še toliko večje. Vzpela sva se na razgledni stolp in uživala ob pogledu na nenavadno a lepo pokrajino in jezero. 

 Ko sva se odpravilla v Podkoren na kavo, se pooblačilo in se je pripravljalo na nevihto, zato sva se vrnila v Kranjso Goro z avtobusom. Tudi osvežitev z dežjem je bila kar dobrodošla.

Bedančeva koča

Zadnje dneve v Kranjski Gori sva izkoristila še za obisk Bedančeve koče nad smučiščem in kolesarjenju do Jesenic in nazaj. 

 Ker se je v bližini nad nama dvigalo pobočje, sva se odločila za malo hoje v hrib. Tu je po strmem pobočju napeljano letno sankališče, ki v poletnem času ljubiteljem adrenalina ponuja spust po 1500 metrov dolgem letnem sankališču, kjer v dobrih petih minutah premagajo 293 metrov višinske razlike. 

To sva pred leti z družino preizkusila ob obisku sorodnice iz ZDA. Zanimiva dopustniška izkušnja. Hoja po strmini naju je kar upehala, saj steza vodi naravnost navkreber, ob njej pa je urenea steza za gorsko kolesarjenje.

 Najin tokratni cilj je bila Bedančev dom, do katerega lahko pridemo peš, s kolesom ali z žičnico. Bedančev dom na Vitrancu je na nadmorski višini 1098 m v pogorju Julijskih Alp.

 Za hojo sva porabila skoraj uro, saj sva medtem tudi uživala v krasnem razgledu in kriikih tistih, ki so drveli navzdol po sankališču. 

Leži na lepem razglednem mestu in tam sva se udobno namestila, popila okusen zvarek iz gorskih zdravilnih zelišč in se navžila lepih razgledov. D4uzbo so nama delali razigrani mladi mucki.

Slap Peričnik in dolina Vrat

 S Hondo do Aljaževega doma

Tokrat sva se v dolino Vrat odpravila s skuterjem, saj sva pred leti že bila tu s kolesi. Obetal se je res lep sončen dan. Mirno sva se pripeljala do koče pri slapu Peričnik, parkirala in si tokrat ogledala le spodnji 52 m visok slap. Zgornji, leži malo višje in je 16 m visok. Pot do njega je strmejša in mestoma spolzka, a se trud poplača ob pogledu na njegovo lepoto. 

Pot sva nadaljevala po strmejši makadamski poti ob in nad strugo reke proti Aljaževmu domu. Mestoma so klanci kar zdelani. Pot se konča v dolini Vrat blizu Aljaževega doma, kjer sva parkirala. Peš sva se odpravila po gozdnati poti in po kratkem sprehodu se pred nama odpre pogled na skalnato steno in ponosnega očaka, Triglav. 

Nadaljijeva po stezici, ki se vije med skalami in prodom do velikanskega klina z vponko, simbol Vrat. 

Vrneva se v kočo na dobro kosilo. in nato se vračava v dolino. Na poti se ustaviva v Mojstrani v muzeju na prostem posvečenem uspešnim mojstranskim smučarjem. 

Lep in z vtisi bogat izlet. 

Do Trbiža, Italija

V Trbiž s kolesi 

Tokratna destinacija je italijanski Trbiž in bližje Višarje. Odpravila sva se po znani prijetni kolesarski poti, ki so jo  uredili s sofinanciranjem iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Od Rateč do Trbiža se po 10 km rahlo spuščamo po nekdanji železniški progi. Voziva večinoma po z gozdom obdani poti, zato je tu precej sence in prijetna vožnja.  

Ko se bližava Trbižu, se spušča pot navzdol, nato pa se dvigne nad mesto in pelje po obronku hriba vzdolž nekaj manjših vasi. 

Ustavila sva se v manjšem mestecu, ki je ravno na ta dan imelo semenj okusov Italije. Dišalo je po sirih, klobasah in pršutu. 

OPo nekaj kilometrih naprej sva se nasproti spodnje žičnice na Višarije ustavila, pomalicala in se vranila k avtodomu. Zanimiv in ravno prav dol kolesarski izlet.  

Belopeška jezera

S skuterjem do jezer pod Mangartom

Danes je na vrsti drugo prevozno sredstvo, skuter. Imava srečo, da v avtodom lahko spraviva tudi najino Hondo, skuter, ki je pravšnji za take potepe po okolici. Zares ga koristno uporabiva, kjerkoli je le možno in ni ravno dostopno s kolesi (vsaj zame ne, ker nisem vrshunska kolesarka ;)).

 Torej sva se odpravila do jezer pod Mangartom.  Belopeška jezera so priljubljena točka, ki leži  v bližini meje, na Italijanski strani. Iz Kranjske Gore do tja vodi sicer prijetna kolesarska steza, ki sva jo pred letom dni že preizkusila s kolesom. 

Belopeška jezera ali Mangartska jezera, po italijansko Laghi di Fusine sta dve ledeniški jezeri v Julijskih Alpah v Mangartski dolini.

Italijani so ju leta 1971 razglasili za Narodni park Belopeških jezer. Nad njima se na jugu dviga Mangart, na vzhodu pa Ponce. Zgornje jezero, ki je globoko 10 metrov leži na 929 m/m, spodnje pa na 924 m.

Bilo je vroče in gorski zrak je bil tudi pod vršaci kar precej topel.

 Parkirala sva ob eni izmed koč in se peš odpravila na ogled jezer in okolice. Prava pravljica, voda, gozd, tu pa tam travnate krpe in petje ptic. 

Mir za dušo, res. Človek potrebuje trenutek tišine in pomirjujoče zelenilo narave. Kako zdravilno! Še en lep in prijeten izlet je za nama.

Kopališče Jasna

Ohladitev v Jansni 

 Topel avgustovski dan naju je napeljal na obisk znanega kopališča Jasna ob reki Pišnica, ki je le nekaj kilometrov oddaljeno od Kranjske Gore. 

Vzela sva kopalke in brisače in se s kolesom odpravila tja. Zanimivo, koliko ljudi od vsepovsod je bilo na tem zanimivem kopališču. Že sam vhod v kopališče je slikovit. 

 Na jezercu se je par suparjev trudilo ostati nad vodo, kaj kmalu sva ugotovla zakaj. 

Voda je prava studenčnica. Jaz nisem zdržala več kot par sekund s stopali v vodi, bila je boleče ledena.

 Kljub temu se je nekaj pogumnežev vrglo v vodo, a jo tudi takoj zapustilo. Seveda je bil med njimi tudi Bojan. Pogumno. Preživela sva prijeten popoldne ob tem slikovitem jezercu.

V Planico s kolesom

Iz Kranjske Gore v Planico s kolesom

Prebudila sva se v lep sončen dan, ki sva ga namenila kolesarjenju. Na tem koncu so res lepo uredili kolesarske in sprehajalne poti po bljižnji okolici. Ena izmed takih je tudi pot do velikank pod Poncami.

 To je ravno pravšnja razdalja za ogrevanje in sproščanje. Všeč mi je vožnja po kolesarskih poteh, ki so veliko varnješe in ponujajo človeku tudi možnost, da si s kolesa mirno ogleduje tusi okolico. Na pori sva srečala družine in posamzenike, ki so se odpravljali v isto smer ali se vračali. 

Na zadnji strmini proti skakalnicam pa sva videla celo skupino na posebnih smučeh s koleščki, ki so se spuščali v dolino. Zanimivo. Planico, kjer je bilo prijetno sveže, je danes obiskalo veliko ljudi. Zanimalo naju je tudi postajališče za avtodome, ki leži nasproti skakalnic. Ni veliko, a je opremljeno z elektriko in je kar zanimiv kraj za prenočevanje. 

Narava in razgledi so tu res prekrasni, saj se na vseh koncih v nebo dvigajo vršaci in ob njih ležijo slikovite skakalnice in letalnica. Planica je zrasla v velik in sodoben nodrijski center. Med drugim je tu tudi največja letalnica na svetu. Znana je po celem svetu po smučarskih skokih.

 Sestavljajo jo ena letalnica, sedem skakalnic in lepo urejena proga za tek na smučeh. Poleg tega ponuja tudi celoletno možnost teka na smučeh po snegu v notranjosti osrednje stavbe. Tu je tudi vetrovnik. Je edino nordijsko središče na svetu z osmimi skakalnicami. Kompleks je bil uradno odprt decembra 2015. Da si bolje predstavljamo, kako je leteti po letalnici lahko to preizkusimo v živo na ziplinu iz vrha letalnice. Precej adrenalinska izkušnja. 

 Južneje se dolina razširi v dolino Tamar, priljubljeno pohodniško točko v Triglavskem narodnem parku. Prijeno je pohodništvo po urejenih poteh v bližini.

Midva sva se odpravila na sprehod po stezi za tek na smučeh in po dolini pid vršaci.

Po kavici vrestavraciji pa sva se povzpela do vrha skakalnice. Premagati je bilo potrebno nešteto kovinskih stopnic in na vrhu kar vratolomno višino. Pobled v dolino pa je bil res enkraten. Res moraš biti zelo pogumen, da se spustiš takole na smučeh v dolino. 

Bojanov navidezni pristanek. Juhuhu!

Na kolo in nazaj do našega premičnega domeka. 

No, danes pa nas je že obisjal redar in pojasnil, da je potrebno ačati 11 eurov za spanje. Še sreča, da so tako uvudevni in nas pustijo ostati na tem parkirišču. 

Z AVTODOMOM V KRANJSKO GORO

Vršič in KRANJSKa GORa

Sredi avgustasva se odpravila na svež zrak v Kranjsko Goro preko Vršića.

 Kako lepa je naša dežela. Vsakokrat znova nas presenetijo ponosni skalnati vršaci, skromna a pisana fauna in seveda drobnica, ki je del te folklore. 

Presenetilo naju je število turistov v tem času, saj je bil kamp popolnoma zaseden in veliko nas je moralo odpraviti poiskati druge lokacije za kampiranje. Tudi postajališče za avtodome pod adrenalinskim parkom je bilo zasedeno, zato sva pozno popoldne pristala na velikem neurejenem parkirišču za policijsko postajo.

1Družbo nama je delalo še par podobnih iskalcev prostora za prenočitev. Prespala sva prvo noč in nihčebaju ni preganhal. :)