Vili's blog

rhyming words game

2012-02-01T10:12:00.000-08:00

Igica za angleščino :-)

zondle - games to support learning

CUC konferenca na Reki

2011-11-20T08:11:00.000-08:00

V torek 15.11.2011 smo Amela, Maja in jaz v popoldanskih urah imele predstavitev "Zato uporabljam i-tablo" na konferenci CUC na Reki, ki je neakšna različica naše SIRIKT konference. Bila je vsekakor zanimiva izkušnja, saj smo s seboj pripeljale celo i-tablo (za to je poskrbela skupina iz Miške - Hvala iz srca!!!) Povezava do videoposnetka predstavitve: CUC naš posnetek. POleg nas so projekt predstavljale Breda, Nives, in Andreja, svoje izlkušnje pa še Marja in Špela. Vsekakor lepo zastolovenije. :)

Cuc Konferneca 2011 Slideshow: Viljenka’s trip from Koper, Slovenia to Rijeka, Croatia was created by TripAdvisor. See another Rijeka slideshow. Create your own stunning free slideshow from your travel photos.

Torek, 14. junij

2011-06-15T22:35:00.000-07:00

Zakorakali smo v drugi dan seminarja. Udeleženci so postali že prava družina in navdušeno skupaj spoznavamo svet eJournala, uporabnost socialnih mrež in izdelave fotozgodb za potrebe projekta. Odmori so živahni in se odvijajo deloma pred centrom na sončku, ki nam sije kar celih 24 ur. Imamo srečo, saj je kristalno jasno, malo sicer piha, zato je prijetno tošlo le v zavetrju. Lahko rečem, da sem spoznala veliko enkratnih ljudi, mladih in mladih po srcu, vsi pa z veseljem delijo izkušnje in dobro voljo. Zvečer pripravljamo večer nacionalnih dobrot, ko vsi predstavniki ponudijo svoje kulinarične dobrote vsem ostalim. To je vedno nepozabno doživetje. :)
Čas pa hitro beži, žal.

Ivalo, Inari - 12. in 13. junij2011

2011-06-13T08:05:00.000-07:00

Danes smo se odpravili iz Helsinkov v Ivalo z letalom. Na letališču se nas je zbrala cela supina 45 učiteljev iz različnih držav EU in celo iz Kanarskih otokov in Kube. Že prvo srečanje je izžarevalo dobro družbo in prijetno vzdušje. Zvečer smo ser vsi skupaj zbrali v hotelu Kultahovi, Inari ob jezeru Inari na spoznavnem in uvodnem srečanju, ki smo ga zaključili s skupno večerjo in igro spoznaj udeležence s kartami, ki jih je posebej za nas pripravil udeleženec Bas.
Ponedeljek zjutraj smo se že zgodaj zbrali na zajtrku in se odpravili do šolskega centra Sami, kjer se ukvarjajo z obujanjem Sami kulture, raziskujejo in obnavljajo tradicijo in se povezujejo s pripadniki te kupture v ostalih mejnih državah. Center je zelo dobro IKT opremljen (ima tudi SmartBoard table ;)), ima prijetne prostore in prijazne zaposlene, ki so nam vedno na razpolago, če kaj potrebujemo. Da ne omenjam kuharic, ki nam pripravljajo na šoli okusna kosila. Prvi dan je torej za nami,prebili smo led in se že spopadli s prvimi koraki po tehnični in vsebinski plati. Imam resnično prijetno skupino 16 učiteljev iz Portugalske, Grčije, Kanarskih otrokov, Baskije, Slovaške, Bolgarije, Slovenije in Nizozemske. Živahni so in zainteresirani. Super!

Helsinki, sobota, 11.6.2011

2011-06-13T07:51:00.000-07:00

Ta vikend sem preživela v Helsinkih, ker čakam na nedeljski polet v Ivalo in nato avtobusni prevoz do Inari, kjer imamo mednardoni seminar na temo eJournal pod okrilčjem EUNEOS iz Finske. Spim v hotelu Arthur, ki je v centru mesta, korak od glavne železniške postaje in vseh zanimivejših predelov mesta, ki so vredne ogleda. Tokrat sem lahko doživela "samba festival" v finski preobleki - nekekšen približek festivalu v Riu, seveda s severnjaškim navdihom. Povorka je bila resnično slikovita, glasna in plesna. Za nameček smo lahko uživali v ritmih sambe v finskem jeziku :-)
Nekaj utrinikov naj vsaj malo pričara ta dogodek :-)

Oddih v Moravskih Toplicah

2011-06-02T01:42:00.000-07:00

V maju sva se za par dni z Bojanom odpravila na krajši dopust v toplice. S seboj sva vzela kolesi in rolerje, tako sva tam resnično aktivno preživela teh par prekrasnih dni. Vsak dan sva prekolesarila vsaj 50 km in si tako na vse štiri strani neba ogledala bližnjo okolico (šla sva na Madžarsko, do Avstrijske meje, do Mure in še kam). V tem delu Slovenije je res prekrasna okolica, zato ti oko počiva na zelenju, ravnicah, rumenih poljih, gozdovih, zares prelepo. Prijetno utrujenost po kolesarjenju sva pregnala z namakanjem v vroči zdravilni vodi, zvečer pa sva poiskala malo žive glasbe, da sva zaplesala, če je le bilo mogoče.

Nekaj utrinkov s potepanja:

Sirikt 20011 konnferenca

2011-06-02T01:30:00.000-07:00

Od 13.–16. aprila 2011 je v Kranjski Gori potekala mednarodna konferenca Sirikt 2011. Letošnja jubilejna konferenca (peta po vrsti) je bila resnično zanimiva in bogata s prispevki in delavnicami. Name je posebej dober vtis naredil svtovno znan predavatelj Tim in seveda Teachmeet, ki smo ga prvič poskusili izvesti. Več si lahko ogledate (tudi videoposnetke na spletnih straneh koneference).

Nekaj utrinkov s konference (Photo Sara Neild):

Potepanje po Gradežu in okolici

2011-06-02T01:18:00.000-07:00

V začetku aprila sva se z Bojanom podala na potepanje po Gradežu in okolici. Imela sva lep sončen dan in resnično uživala dan ob morju. Ogledala sva si tudi izliv naše prelepe reke Soče in Oglej z ostanki starega mesta. Bilo je sproščujoče in zabavno.

London Bett

2011-06-01T08:34:00.000-07:00

V začetku leta sem si skupaj s kolegi ogledala sejemsko prireditev Bett, kjer sem lahko videla nekaj zanimivih rešitev in programov in se udeležila Timove delavnice. Nekaj slikovnih utrinkov.

Z vnučkoma na ogledu dinozavrov v Arboretumu Volčji Potok

2011-04-25T05:16:00.000-07:00

V nedeljo, 24.4.2011 sva se z Bojanom odpravila k sinu Andražu in njegovi družini na obisk. Bil je lep sončen pomaldni dan, zato smo se skupaj odpravili v Abroretum Volčji Potok na ogled razstave dinozavrov. V tem času je Arboretumu prepoln živobarvnih cvetočih tulipanov. Ker je bil lep prazničen dan, je bil park poln obiskovalcev, prevsem družin z otroki. Odpravili smo se po poti, kjer so bili razstavljeni dinozavri in ledenodobni velikani. Videk in Jaša sta radovedno opazovovala različne tipe živali, VIdek jih je kar nekaj že poznal po imenu, saj ga dinozavri zanimajo že od nekdaj, Jaša pa je pridno opazoval velikane z višine, saj ga je nono nosil štuparamo. V gozdičku so se v ozadju oglašali dinozavri in ustvarjali posebno vzdušje.
Po zanimivem sprehodu med dinozavri smo se odpravili še v park z igrali. Videk je preizkušal skoraj vse ponujene možnosti, celo prvič je skakal na trampolinu z elastiko. Jaško pa je užival na samostojni vožnji po toboganu.
Preživeli smo res lep dan. Nekaj posnetkov naj pove še kaj več o njem.

Sirikt 2011

2011-04-17T10:45:00.000-07:00

V dneh od 13. do 16. aprila je v Kranjski Gori potekala 5. SIIKT konferenca na temo Na poti k e-kompetentni šoli. Glede na število udeležencev in program jo lahko ime nujemo kar MEGA konferenca. To je priložnost, da udeleženci zvedo kaj novega, poskusijo kakšno novost, predstavljajo svoje izkušnje in se srečajo s kolegi iz cele slovenije. Bogat večerni program je še dodatna poslastica te konference. Tako da lahko rečem, da da so konferenčni dnevi in večeri resnično intenzivni. Tokrat je bilo v zraku čutiti veliko pozitivne energije, kar mi daje upanje, da smo kljub čudnim časom, mi optimisti in polni idej. Bravo!!!
Na konferenci sem bila zadolžena za vse povabljene tuje predavatelje med katerimi sem našla veliko dobrih prijateljev.
Zagotovo pa sem največ časa preživela s Timom Rylands in Sarah Neild, priznanima predavatelja iz Velike Britanije, ker sem moderirala njuni delavnici in Timovo plenarno predstavitev. Bilo je resnično nepozabno.
Vesela sem bila tudi srečanja z mojimi prijatelji Matejo, Matjažem in Silvo; naše prijateljstvo se je skovalo na Laponskem semibarju pri jezeru Inari. Kar trije od nas smo v kratkem praznovali rojstni dan. Res super.
Pa še nekaj utrinkov s konference, ki mi jih je prijazno dala Sarah Neild iz VB.

Ukko otok, jezero Inari, sobota, 12.6.10,

2010-06-12T07:21:00.000-07:00

Danes je sobota in večina udeležencev se je že odpravila domov. V hotelu smo ostali le še trije Slovenci, Mateja, Matjaž in jaz. Dan je kristalno jasen, je malo vetrovno, a sonce je že kar toplo. Ko smo se poslovili od kolegov, ki so se odpeljali na letališče pri Ivalu, smo se odpravili v naravni muzej Saami ljudstva poleg Siida muzeja v Inariju. Sprehajali smo se in občudovali, kaj vse je to nomadsko ljudstvo ustvarjalo za preživetje. Muzej v naravi je resnično prijeten, saj leži na kar obsežnem gozdnatem področju ob jezeru in ponuja veliko zanimivih prvin iz starih časov.

Po kosilu smo se odpravili na organiziran izlet z barko do svetega otoka Ukko. Ta otok je stoletja Samijem služil kot svetišče, tu so častili bogove in jim darovali. Nanj v preteklosti ni smela stopiti ženska noga. Tudi moški so se mu približali le v tišini, da ne bi razjezili bogov.

Celotna pot po tem delu drugega največjega jezera na Finskem z neštetimi otoki in otočki (jih je več kot 3000) in postanek na svetem otoku je bilo nepozabno doživetje.

Inari seminar, četrtek in petek, 10. in 11.6.2010

2010-06-12T01:02:00.000-07:00

V četrtek smo delavnice o uporabi videokonference v izobraževalne namene in izdelavi člankov v eJournalu zaključili po 16.30 uri in imeli prosto popodne. Udeleženci so se odločili, da obiščejo bližnjo jelenjo farmo, ki jo tradicionalno ponuja na ogled družina Saami. Tu živjo skupaj že tri generacije, pripadajo pa dvema različnima skupinama Saami ljudstva in zato tudi lahko slikovito povežejo in predstavijo kulturno dediščino teh ljudi.

Farma je resnično nekaj posebnega, saj človek pozabi na vse tegobe in naglico vsakdanjika in se sprosti ob hranjenju in božanju jelenov, sprehodu po slikoviti farmi, ki leži ob krasni mali rečici in ob pitju čaja narejenega iz domačih zelišč, ponujenega v lesenih posodicah, ki jih izdelujejo sami. Ogled smo zaključili v "kota", indijanskemu šotoru podobni koči narejeni iz lesa, znotraj je v sredini kamin, okoli ob steni so leseneklopi in sveče osvetljujejo mize. Pripravili so nam program, v katerem so predstavili kulturne posebnosti dveh Saami ljudstev, ki jim pripadajo, lastnica pa nam je ob ognjišču zapela tipično Saami pesem in petje spremljala na tipičnem Saami bobnu. Bilo je čarobno.

Večer nam je seveda spet postregel s polnočnim soncem in mislim, da so udeleženci posneli na stotine fotografij s sončnim zahodom, saj te sonce vabi, da ga poslikaš, ker je popolnoma drugačno, kot smo ga sicer navajeni. Šli smo pozno spat, a saj bomo spali doma in nadoknadili izgubljene ure :-).

Petek je bil namenjen prestavitvam člankobv in eJournalov in načrtovanih projektov, ki so nastali na seminarju. Popoldne pa je sledila evelvacija seminarja in izdelava poročila za NA in svečana podelitev diplom. Zvečer smo imeli skupno poslovilno večerjo in prijazen klepet ob kozarčku pijače kar dolgo v noč.

Mislim, da smo se vsi kar veliko naučili v tem en teden dolgem druženju in ustvarili posebno družabno mreženje podobo mislečih, ki bo ostalo živo tudi v porihodnje, seveda v virtualnem svetu. Vesela sem, da je bilo delo uspešno in da sem lahko prenesla svoje znanje na kolege iz Evrope.
Nekaj utrinkov za pokušino.

Torek, sreda, 8.6. in 9.6.2010, Vasica Nelim ob Inari jezeru

2010-06-10T07:42:00.000-07:00

Torek, drugi dan seminarja, vsi se že poznamo in vzdušje je sproščeno. Smo kot ena velika družina.
Po dolgem delovnem dnevu smo imeli večer s predstavitvijo nacionalnih dobrot iz dežel udeležencev. Bilo je živahno in družabno, poučno in prijetno, da ne rečem okusno, saj smo se vsi hoteli prikazati v najboljši luči. Slovenski kotiček je seveda dišal po pršutu, potici in borovničevcu. Sicer pa naj vam več povedo slike.

Sreda je bila posebej zanimiva, saj smo popoldne odšli z avtobusom v osrčje dežele Sami ljudstva, vasico Nelim. To je posebno doživetje zame, vsakokrat ko jo obiščem, saj tu lahko uživaš mir, dihaš svež in zdrav zrak, pogled počiva na naravi, ki te obdaja. Slikovitost je posebnost tega okolja, kjer živijo Saami, spoznaš njihovo kulturno dediščino in okusiš njihovo pristno hrano, ki je narejena samo iz doma pridelane hrane, okusnih rib iz čistega jezera Inari in gozdnih sadežev, brez katerih ne gre niti pri mesnih ne pri sladkih jedeh. Da prijaznosti in odprtosti ljudi sploh ne omenjam. Toda vse to mora človek doživeti na lastni koži, da to razume in ceni.

Vrnili smo se po 22.00 uri. Za udeležence so finski kolegi organizirali sauno in najpogumnejši so celo po vzoru fincev po sauni zaplavali v bližnji reki.

Nekaj utrinkov pa je posnetih med 22.00 in 23.00 uro, ko je bilo nebo čisto jasno in je svetilo sonce kot sredi dneva, takole samo za pokušino, da boste videli, kako to zgleda.
Seminar se počasi preveša v zaključni del, na žalost, saj je tokratna skupina res neverjetno prijetna in pripravljena delati, se učiti in načrtovati bodoče projekte za učence.

Ponedeljek, 7.6.10

2010-06-07T12:04:00.000-07:00

Ponoči sem bolj malo spala, ker je sonce svetilo skozi zastrta okna in sem doma pozabila pokrivalo za oči :(. Pravijo, da je to polnočno sonce močno in daje enrgijo, zato ne moreš spati. Bo že držalo.
Prvi dan seminarja je za nami in kot vedno je to najbolj utrudljiv dan, saj se šele spoznavamo in hkrati delamo v čisto novem virtualnem okolju. Moja skupina štej 14 udeležencev, ki so zelo motivirani za delo, imajo pa različna IKT predznanja, zato je treba ves čas prilagajati tempo in način dela. Ob zaključku delovnega dneva sem občutila, da sem izgubila kar nekaj energije. Šla sem teči ob reki in tako malo napolnila baterije.

Nedelja, v Inariju

2010-06-07T09:49:00.000-07:00

Danes zjutraj je bila temperatura med 3°in 4° in celo snežinke so priletavale. Čisto zimsko vzdušje, prav zares!
V popoldanskem času so iz letališča Ivalo prispeli naši udeleženci (razen Mateje in Majaža, ki sta se pripeljala z avtobusom iz Rovaniemija) in se namestili v hotelskih sobah. Ob 18.00 smo imeli prvo spoznavno srečanje, dobili so gradiva in tutorji in udeleženci smo se predstavili. Skupaj smo povečerjali ob prijetnem klepetu.
Zvečer se je veter umiril in nebo se je na zahodu zjasnilo, zato smo lahko občudovali polnočno sonce v polnem sijaju, seveda smo zato tudi pozno šli spat. ;-)
Nekaj utrinkov iz tega dne.

Inari, Laposnka 2010

2010-06-04T11:51:00.000-07:00

Danes, 3.6.2010, proti večeru, ki tu sedaj pravzaprav ni pravi večer, saj sonce sploh ne zaide v tem letnem času, sem se ponovno vrnila v Inari. Tokrat sem tu že tretjič. Sodelujem z EUNEOS organizacijo, ki v okviru Comeniusa organizira seminar za EU učitelje na temo projekti in e-časopis (eJournalizem).

Ko sem izstopila iz letala, me je razveselil pogled na sedaj že dobro znano okolje, deželo Sami ljudstva, Laposnko. Kamor ti seže oko se razprostirajo gozdovi z nizkimi borovci in podrastjem, tu pa tam se raztezajo močvirja, vse skupaj pa doponjujejo nešteta jezera, ob njih travnata obala in z lišajem pokriti sivorjavi kamni. Če imaš srečo, te na cesti ali ob njej presenetijo čisto pravi severni jeleni in slika je popolna. Na vsakem koraku uživaš spokojen mir narave.

Veselim se jutrijšnjega pohajkovanja po okolici hotela Kultahovi. Šla bom najbrž navzgor ob reki, da se naužijem pogleda na ta tako drugačen svet.

Do Helsinkov sem se peljala skupaj s še tremi kolegi iz Slovenije Silvo, Matjažem in Matejo, ki se mi bodo pridružili kot udeleženci seminraja v nedeljo.
Tu je nekaj utrinkov iz današnjega dne.

Barcelona, ponedeljek,10.5.2010

2010-05-12T13:48:00.000-07:00

Ponedeljek je postregel z lepim sončnim jutrom in odpravila sva se na nadaljevanje odkrivanja lepot Barcelone. Presenečena sva bila nad množico ljudi, pretežno turistov na vseh kloncih mesta. Barcelona je nedvomno popularna destinacija za potovanja. Med vožnjo sva občudovala urejena pročelja stavb, urejene ulice z drevoredi, visoke palme in bogato kulturno dediščino mesta, v katerem so ustvarjali mnogi znani španski umetniki. Presenetila naju je urejenost promenad in sprehajalnih poti v sredini avenij, v večini ulic so ob pločnikih drevesa, tako da je mesto precej zeleno. Uredili so tudi kolesarske steze in na mnogh mestih si lahko sposodiš kolo in z njim varno raziskuješ mesto. Kljub gostemu prometu pa za razliko od Madrida v Barceloni nimaš vtisa, da se tako močno duši v pločevini in izpušnih plinih. Najprej sva se odpravila do Parc d'Espanya Industrijal, ki ga opisujejo kot čudaškega, saj izstopa po vseh svojih elementih, od skulpture ogromne pošasti, stopnišč, pa do niza velikih svetilnikov vzdolž njega. Je pa priljubljeno mesto za obiskovalce, saj lahko uživaš ob vodnjakih, na klopicah ali zeleni travnati podlagi, otroci pa imajo veliko opremljeno igrišče. Bil nama je všeč. Od tu sva se podala peš do Parka Miro, kjer stoji visoka abstraktna Mirojeva skulptura Ženska in ptica. Nadaljevala sva proti Placa d'Espanya, ki se začne z ogromim krožiščem okrog velikega vodnjaka, ob njej je opečanata bikoborska arena, na drugi strani dva visoka opečnata stolpa, ki označujeta vhod v veliko in skoraj več sto metrov dolgo avenijo, ki je bila v času olimpijade opremljena z vodnjaki na obeh straneh, ki se zaključijo z središčnim vodnjakom pod impozantno zgradbo Muzeja katalosnke narodne umetnosti. Štirikrat v tednu tu lahko zvečer uživaš ob enkratni predstavi, ki jo harmonično prirejata glasba, mavrična svetloba in vodni curki iz neštetih vodnih šob vodnjakov. Jaz sem to lepo predstavo doživela pred leti, midva pa sva jo tokrat na žalost zamudila. Na ploščadi muzeja sva občudovala prekrasen pogled na mesto. Najin naslednji cilj je bilo centralno prizoriče Olimpiade leta 1992. Sprehodila sva se mimo centralnega stadiona, obsežnih ploščadi, lepo urejenih in opremljenih s skulpturami španskih avtorjev, slikala sva se ob futurističben stolpu, oblikovanem delno v stilu Gaudijevega in Mirojevega ustvarjanja, ki je bil namenjen oimpijskemu ognju. Od tu je tudi lep razgled na veliko obzidje trdnjave Montjuic in južni del mesta. Celotno območje leži v ogromnem parku. Po dobrem kosilu na Paca Reial sva se sprehodila do pristanišča in se od tam podala do bivše Olimpijske vasi, ki je danes preurejena v sodobno stanovanjsko naselje s hoteli in poslovnimi stavbami in lepo peščeno plažo. Barcelona je mesto, kjer iz ulice stopiš lahko na plažo, saj ima par kilometrov urejenih peščenih plaž, kjer so se že sončili prvi kopalci. Bojan je preizkusil toploto morja, seveda le do kolen, a ga ni pav prepričala. Potepanje sva zaključila s sprehodom po gotski četrti, pred katedralo sva si privoščila zadnjo sangrijo, opazovala množico mimoidočih turistov in se mimo uličnih zabavljačev odpravila v kamp, kjer recepctorka za razliko od drugih kampov, ni razumela niti besedice v tujem jeziku.

Barcelona, 9.5.2010

2010-05-11T00:14:00.000-07:00

Jutro je bilo hladno in oblačno, ko sva se ponovno odpravila v Barcelono, a se je čez dan razvedrilo in nama zopet poklonilo lep pomladni dan. Tokrat sva se odločila za dvodnevni ogled mesta s turističnim avtobusom, saj sva želela pokukati v vse turistično zanimive kotičke mesta, pa tudi cena je bila za dvodnevno karto ugodnejša. Že prejšnji večer sva naredila načrt ogledov, tako sva prihranila čas in dobro izkoristila postanke. Najprej sva se odpravila proti Sagradi Familii, simbolu, ki si ga mora ogledati vsakdo, ki obišče Barcelono. To je le ena izmed čudovitih stvaritev, ki jo je načrtoval a ne uspel dokončati za časa življenja veliki arhitekt Gaudi. Cerkev Svet Družina tudi danes še ni končana in buri različna mnenja o njenem dokončanju. Zanimivo je obiskati muzej, ki prikazujejo tehnike, ki jih je razvil Gaudi za gradnjo stebrov in visokega stropa in kaže primere iz narave, ki so navdihovali umetnika, ko je vsak del zgradbe stiliziral s simboli iz narave (veje dreves, palmovi listi, sončnice, razni cvetovi, živali ...). Notranjost je še nedokončana, vendar pa del, ki je dokončan, obiskovalcu jemlje dih. Sagrada Familia je neverjetno elegantna, pravljična, nikakor ne spominja na cerkev in je vidna daleč naokoli. Ne moreš se načuditi domišljiji, ki je kreirala to mojstrovino. Od tu sva se odpravila v Park Guell, ki leži na grebenu nad Barcelono in je v bistvu Gaudijev neuspeli projekt, saj so uspeli zgraditi le dve hiši od načrtovanih 60. To je čudovito pravljično mesto za obiskovalce, kjer se lahko naužijejo lepote oblikovanja parka in hiš, se spočijejo na valoviti keramični klopi, ki obdaja ploščad, se slikajo ob zmaju na stopnišču ob vhodu v park s stavbama s čebulastima strehama ob strani in se sprehodijo po zanimivih, nenavadnih delih parka, podhodih in stezah. Na vhodu v park sva srečala dva znana Slovenca, Zmaga Jelinčiča Plemenitega in njegovo ženo. Izmenjali smo nekaj besed, se poslikali in zaželeli lep dan. Pogled na Barcelono je iz parka enkraten. Po tako bogatih vtisih ob Gaudijevih stvaritvah sva se odpravila s starim električnim tramvajem tramvia Blau do vmesne postaje, pod hribom Tibidabo, kjer je velik zabaviščni park od leta 1902. Nedeljo sva zaključila s sprehodom po ulicah okoli La Ramble, uživala ob gledanju uličnih zabavljačev, poslušala izvajanje dveh jamajških pevcev in kitaristov, ki sta s svojim ubranim petjem pritegnila veliko občinstva. Pred odhodom v kamp sva se celo pridružila nekaj plesalcem na ulici.

Barcelona, sobota, 8.5.2010

2010-05-10T00:14:00.000-07:00

Iz kampa v El Masnou sva se dopoldne z vlakom odravila v center Barcelone. Barcelona leži ob morju in je prestolnica kataloncev in po popularnosti že prekaša glavno mesto Španije. Izstopila sva v Plaza Catalunia, kjer se je že zjutraj trlo ljudi, pretežno turistov. Od tu se lahko sprehodiš v različne smeri, saj je kar nekaj ulic namenjenih sprehajanju, ogledovanju uličnih predstav in stojnic z raznovrtnim blagom in majhnih in večjih trgovinic in trgovin. Najprej sva se pridružila ogromni množici, ki se je valila proti La Rambli, najbolj priljubljenem skoraj dva kilometrskem sprehajališču v mestu, ki sega od Placa de Catalunia do Kolumbovega spomenika v pristanišču. Polna je kavarn, bifejev, restavracij, uličnih stojnic in uličnih umetnikov in zabavljačev. Tu prodajajo tudi male hišne ljubljenčke, od raznovrstnih ptic do želv in drugih malih živalic. Na obeh straneh so zanimive stavbe in ulice, ki vodijo do palač, cerkava, stolnice in drugih turistično zanimivih kotičkov. V sredini La Rambla je na sredi sprehajališča lep talni Mirojev mozaik. Pazila sva na nahrbtnike, saj je ta kraj znan, da ti lahko kaj izmaknejo v množici. Ogledala sva si in poslikala Kolumbov spomenik, visok steber obdan z levi, na njem pa kip Kolumba, ki z roko kaže proti Ameriki. Sprehodila sva se po aveniniji ob pristanišču in se odpravila proti znameniti gotski katedrali, ki stoji v Gotski četrti. Ta del Barcelone je poln ozkih, tlakovanih ulic, po katerih se sprehajajo turisti. Odločila sva se, da najino pohajkobvanje nadaljujeva po tej četrti, ki je srednjeveško srce mesta. Ogledala sva si notranjost cerkve santa Maria del Mar, eden najlepših prmerov katalonske gotike, z izjemno visokimi in špičastimi stropovi, kjer sva lahko opoazovala poročni obred. Potrem sva nadaljevala pohajanje po zanimivih ozkih ulicah tega predela in se v večernih urah vrnila v kamp.

Obisk Madrida, od 5. - 7-2010

2010-05-07T13:05:00.000-07:00

V sredo sva se odpravila iz Granade proti 400 km oddaljenemu Madridu. Več kot 150 km sva se vozila po gričevnati pokrajini z neskončnimi nasadi oljk po vseh pobočjih vse do vrhov. Sledilo je obsežno ravninsko področje, kjer so se raztezala polja, vinogradi s pritlikavo trto in oljčni nasadi.
Madrid leži na planjavi, v ozadju se dviga pogorje, kjer je še videti sneg. Brez težav sva našla kamp, saj sva imela GPS koordinate zanj. Lociran je v območju Getafe, predmestju Madrida. Prispela sva pozno popoldne in zbrala vse potrebne informacije za odhod v center mesta naslednji dan.

Četrtkovo jutro naju je presenetilo z zelo nizko temperaturo, saj je termometer kazal komaj 1°C, pihal pa je tudi mrzel veter. Celotno centrano področje od puščave do Mmadrida leži na visoki planoti med 600 in 1000 m nad morjem. Pred odhodom na ogled mesta se je bilo potrebno toplo obleči, dolge hlače, dva rokava, pa še vetrovka in šal, seveda. Do mesta sva se najprej peljala z avtobusom, nato pa s podzemno do centra mesta. Tu sva se vkrcala na dvonadstropni odprt avtobus za turistični ogled mesta, z možnostjo vmesnih postankov, s katerim sva imela možnost spoznati utrip mesta, ob razlagi opazovati najpomembnejše znamenitosti in se ustaviti in si peš ogledati nekatere turistično zanimive točke. Mesto je veliko in se še širi proti obrobju. V centru mesta sva občudovala lepa pročelja stavb z zanimivimi bakoni, kovanimi ograjami balkonov, umetelno okrašenimi vrati in okni, raznovrstne velikosti in oblike stavb in nekaj velikih vodnjakov, ki dajejo posebno oznako posameznemu predelu mesta. Ker sva načrtovala le en dan postanka v Madridu, sva si znamenitosti ogledala le od zunaj, saj za vstop in ogled galerij in muzejev preprosto nisva imela časa niti ni bilo veliko možnosti zaradi dolgih vrst čakajočih. Najprej sva se ustavila pri kraljevski palači, včasih veličastnemu domu burbonske dinastije, danes pa namenjene le državnim priložnostim. Vanjo nisva vstopila, ker je bila čakalna vrsta zelo dolga. Tudi sicer je bilo v mestu zelo veliko turistov. Na ulicah so nas ustavljali predstavniki društva za boj proti raku, sklepava, da je bil ta dan posvečen boju proti tej bolezni. Občudovala sva pročelja stavb, zanimive palače, muzej Prado, Puerta del Sol, Plaza Mayor, priljubljen kraj za turiste s številnimi restavracijami in s tapas bari na trgu, bližnje ulice namenjene le pešcem z lepimi trgovinicami, ki pretežno ponujajo modna oblačila in obutev. Okusno tipično špansko kosilo, sva uživala v eni izmed restavracij v tem predelu. Po kosilu sva si ogledala novi del mesta, kjer v nasprotju staremu delu prevladujejo novodobne stolpnice iz stekla, betona in kovine. Že od daleč sva opazila stolpnico, ki spominja na porušena dvojčka v New Yorku, saj jo je konstruiral isti japonski arhrtekt. Od zunaj sva obhodila znani masivni stadion Santiago Bernabeu, kjer so vrste turistov čakale na voden ogled. Madrid ima veliko lepih parkov, a mesto se duši v izpušnih plinih zaradi pregostega prometa. Po kakšni uri ali dve sva se morala umakniti v predel mesta za pešce, kajti onesnažen zrak nama ni dobro del. Ogled sva zaklučila na Plaza Mayor, trg kvadratne oblike obdan s stavbami in obokanimi vhodi in lepo tlakovan. Uživala sva ob dobri kavici in ob poslušanju glazbe, ki so jo na ulici izvajale skupine. Zvečer sva se vrnila v kamp.

Petkovo jutro je bilo še vedno precej hladno, nebo se je pooblačilo, ko sva zjutraj nadaljevala pot, trokrat mimo Zaragoze v Barcelono. Pred nama je bilo več kot 600 km vožnje po ne preveč zanimivi pokrajini. Pretežno so bile to planote, nerodovitni predeli z griči iz peščenjaka, poraslimi le s šopi trave. Na poti sva šla le skozi dva ali tri manjša naselja. Malo pred vstopom v Katalonijo sva se peljala skozi področje, kjer se med številnimi griči vijejo polja podobna širokim ovinkastim cestam, posejana z žitaricami. Področje je redko poseljeno, hiše so povečini narejene iz opeke podobne barve kot zemlja in le tu pa tam je kaj zelenja. Ko sva prišla do Barcelone, je bila ravno prometna konica (ob 18.30). Za povrh sva še spregledala izvoz na obvoznico za El Masnou, 15 km oddaljen od Barcelone, kjer je bil najin izbrani kamp in se zato več kot pol ure po polžje pomikala skozi center do izbrane obvoznice. Končno sva prispela v kamp, ki leži v bližini kraja ob železnici.

Granada, torek, 4.5.2010

2010-05-05T01:18:00.000-07:00

Zbudila sva se v hladno, jasno in vetrovno jutro. Po zajtrku sva se z mestnim avtobusom odpravila do centra mesta in nato peš do trdnjave palače Alhambre, ki leži na grču nad Granado. Alhambra pomeni v arabščini "rdeča", ker so zgradbe narejene iz zemlje temno rdeče barve. Med 12 in 15 stoletjem je billa v lasti Sultanov Nasrid . Na ogled Alhambre nisva mogla v dopoldanskem času, pač pa sva kupila za popoldanski ogled. Cena vstopnice je bila 12 evrov, za zvočni vodič pa je bilo potrebno doplačati 4 evre. Vrnila sva se v cenetr Granade in si najprej ogledala predel, kjer stoji mogočna katedrala. Obhodiš jo lahko le po ozkih uličicah z veliko majhnih trgovinic s spominki in oblačili, saj se tik ob katedrali dvigajo visoke hiše. Uličice so tlakovane in mestoma prehajajo v manjše trge, kjer na stojnicah ponujajo cvetje in v restavracijah in bifejih hrano in pijačo. Za kosilo sva si privoščila okusno paellio, tipično tukajšno jed.
Nato sva se odpravila po strmem bregu na ogled Alhambre. Alhambra se deli v 4 področja in sicer na vojaški del Alcazaba, na Palače, na mesto Medina in na Generalife, kmetijsko področje. Stavbe so iz različnih obdobij. Palača Charles V je amfiteater, kjer sta dva muzeja. Najbolj zanimiva je Palača Nasrid, kjer se sprehodiš skozi umetelno obdelane stene, oboke, dvorišča z vodnjaki in vrtovi. Zanimiv je "broken tower" - počen stolp v vojaškem območju, s katerega je prekrasen pogled na mesto Granada. Pogrešala sva več informacij o zgodovinskih dejstvih na posameznem predelu Alhambre ali pa značilnih predmetov ali oblačil iz različnih obdobij, kljub temu, da sva na določenih točkah lahko prisluhnila opisom na zvočemi vodiču . Ogled je pospremil neprijetno hladen veter, ki je pihal iz zasnežene Sierra Nevade, kar je bil morda tudi vzrok, da naju je ogled te svetovne znamenitosti pustil precej hladne.
Ko sva zaključila ogled, sava si v mestu privočila topel čaj. Jutri naju čaka Madrid, upava, da se temperature dvignejo.

Puščava Tabernas, ponedeljek, 3.5.2010

2010-05-03T13:32:00.000-07:00

Kamp je bil sicer čist, vednar se v njem nisva najbolje počutila zaradi osebja in nekaterih nevsakdajih gostov. Odpravila sva se proti Almeriji, kjer sva na poti načrtovala še en postanek ob opevani "costa del sol". Vendar naju ta del Španije naju ni najbolj navdušil, saj se ob obali ves čas vlečejo veliki kompleksi hotelov in turističnih naselij, opazno masovna in za naju neprivlačna turistična industrija. Na tem področjo skoraj ni kampov. V predelu pred Almerijo pa je področje, kjer najbrž Španija pridela največ zelenjave, saj se iz zaliva v zaliv, od morja do vznožja hribov razstezajo kilometri in kilometri toplih gred, tako da se mesta izgubljajo v morju plastičnih streh okrog njih.
Odloćila sva se, da nadaljujeva potovanje po daljši poti mimo Almerije proti Granadi. Želela sva si ogledati edino pravo evropsko puščavo pri Tabernasu, začne pa se že pri morju pri Almeriji. Ta puščava ni peščena kot Sahara, ampak so to krušljivi griči in hribi iz peščenjaka, prekriti s šopi trave in redkega grmovja. Tu je svoje špageti vestern filme snemal Sergio Leone. Scenska mesta in kulise so še vedno na ogled. Ta puščavska pokrajina se vleče še skoraj do Granade. Na visoki planoti (čez 1100 m) sva videlaštevilne vetrnice in dve ogromni solarni elektrarni, ena na sončne celice, druga pa na kolektorje (termo solarna, velika več kot kvadratni km). Zanimivost so bila tudi bivališča vgrajena v pobočja iz peščenjaka. Nad Granado so se v soncu bleščala pobočja prekrita s snegom na visokem pogorju Sierra Nevade.
Tudi kamp v Granadi ni bilo lahko najti. Jutri naju čaka zanimiv ogled tega mesta, predvsem palače Alhambra.

Gibraltar, nedelja, 2.5.2010

2010-05-03T13:24:00.000-07:00

Poslovila sva se od prijetnega, lepo urejenega kampa Rio Jaro. Bilo je vetrovno jutro z nizko podečimi meglami. Najin naslednji cilj je bil Gibraltar. V nizu držav, ki sva jih obiskala do sedaj na svoji poti, dodajava še Veliko Britanijo, natančneje cono Velike Britnije, ki tu obsega eno samo skalnato pobočje in mesto ob njem. Gibraltar se je kopal v sončnem jutru in že na daleč sva zagledala tipično gibraltarsko pobočje. Ko sva se približala mestu, se seveda nisva mogla izogniti vsem mejnim formalnostim. Takoj zatem sva se znašla sredi letalske steze, ki jo prečka cesta . Na tak način so izkoristili že tako majhen prostor tudi za svoje letališče. Najprej sva se odpravila na južni konec polotoka, kjer stoji svetilnik. Nato sva poiskala žičnico, ki pelje na skalnat greben z razgledno točko. Parkirala sva in po petih minutah vožnje v kabinski žičnici prispela na razgledno postajo. Že med vožnjo nas je prijazen glas opozoril, da se odpravljamo v naravni habitat opic, edini v Evropi, ki se prosto sprehajajo po skalnatem grebenu in rade izmikajo turistom platične vrečke s hrano. Prav kmalu sva zagledala prve opice, ki so prava atrakcija za obiskovalce in rade pozirajo, ko jih slikajo. So pa tudi zelo prebrisane in se ti prikradejo za hrbet, da bi ti pokukale v nahrbtnik, zato je budno oko paznika vsakega opozarjaal na to možnost in na to, da opice lahko tudi grizejo. Na grebenu je nekaj zanimivih točk in do nekaterih sva se odpravila in občudovala lep razgled na obe strani skalnatega grebena.
Ko sva se vrnila v dolino, sva si ogledala zanimiv muzej 100 tonskega topa iz leta 1870. Pred nadaljevanjem poti sva se sprehodila po delu ceste, ki teče čez letališče.
Nato sva se odpeljala proti Fuengirole, kjer sva želela kampirati, a nama ni uspelo najti kampa, ko pa sva ga končno le videla, sav se odločila, da raje nadaljujeva pot do Torremolinosa, kjer sva našla kamp.

Tanger, sobota, 1.5.2010

2010-05-01T12:43:00.000-07:00

Po zgodnjem zajtrku sva se odpeljala v bližnje mesto Tarifa, kjer je potnike že čakal trajekt za Tanger. Odločila sva se, da vzameva aranžma (cena 65 evrov) za enodnveni obisk Tangerja, ki je vključeval vožnjo s katamaranom, voden avtobusni ogled mesta, voden sprehod po medini, kot pravijo staremu delu mesta in kosilo v tipični maroški restavraciji ob spremljavi tradicionalne maroške glasbe. Po carinskih formalnostih sva se vkrcala in po nekaj manj kot uri smo prispeli v Tanger. V pristanišču nas je pričakal vodič in z njim kar nekaj pomagačev. Sprva je vse skupaj izgledalo precej konfuzno, a ko smo se razporedili po dveh avtobusih, bili smo vsaj tri različne skupine iz različnih agencij, je zadeva stekla in potekala brez zapletov in ob prijaznem spremstvu vodičev.
Tanger je peto največje mesto v Maroku in šteje skoraj milijon in pol prebivalcev od skupno 32 miljonov Maročanov. V mestu živijo pretežno arabci in berberi, poleg njih pa so še cele četrti v katerih živijo Španci, Italijani in Francozi, ki imajo svoje šole in cerkve. Sicer pa so prebivalci pretežno muslimani. Novi predel mesta je poln vil in lepo urejenih vrtov. V starem delu pa so ulice zelo ozke, s stavbami starejšega arabskega tipa, zato da delajo senco prebivalcem, kot je pojasnil vodič. Tu je nekaj ulic z majhnimi trgovinicami različnih izdelkov, kjer te na vsakem koraku ustavljajo ulični prodajalci spominkov, ki se ti prilepijijo, ti vsiljujejo svoje izdelke in se jih nikakor ne moreš otresti.
Zanimiv dogodek je bil kratek postanek pri skupini kamel, ki smo jih lahko za 1 evro zajahali in poslikali. Ko zajahaš in razjahaš kamelo, se moraš trdno držati visokega sedla, ki ima posebno držali spredaj in zadaj, da ne padeš s kamele, saj pri vstajanju in sedanju močno zaniha. V lokalih in trgovinah smo večinoma videvali moške. Pred odhodom sva se sprehodila po široki in dolgi peščeni mestni plaži, kjer je mnogo mladih igralo nogomet, ob njej pa je mnogo hotelov.
Še eden lepo preživet dan.

Tarifa, petek, 30.4.2010

2010-04-30T10:12:00.000-07:00

Še zadnji zajtrk na Portugalskem, kjer sva spoznala veliko zanimivih in lepih krajev in kotičkov. Z obiskom te države sva bila več kot zadovoljna. Pustila nama je zelo lep vtis. Odpravila sva se proti Tarifi, ki leži nedaleč od Gibraltarja. Pokrajina je bila sprva valovita, z obsežnimi nasadi pomaranč in oljk, nato je sledil ravninski del s polji in pred prihodom do obale je spet postala gričevnata. Tu se je na travnikih pasla živina. Pokrajina je bila redko poseljena. Peljala sva se mimo Seville. V eni izmed dolin so bila na vsakem stebru električnega daljnovoda gnezda s štorkljami, na katerih celo po štiri hkrati. Španci s pridom izkoriščajo naravne danosti sonca in vetra za čisto proizvodnjo energije. V eni izmed dolin je bilo nekaj sto velikih vetrnic za pridobivanje električne energije (verjetno primerljivo s krško jedrsko elektraarno), na enem izmed pobočij pa sva videla eno izmed mnogih španskih elektraren na sončne celice. Na popti do Tarife sva komaj našla primerno počivališče, da sva si pripravila kosilo. Na tem koncu so avtoceste bolj slabo opremjene s počivališči. Končno sva prišla do načrtovanega kampa Rio Jara, 3 km oddaljenega od Tarife, najbolj južnega mesta na našem kontinentu. Je prijeten, lepo vzdrževan kamp tik zraven izliva reke v morje. Seveda sva se najprej sprehodila do peščene obale, kjer sva uživala ob pogledu na valove, še vedno Atlantskega oceana in nabiranju lepih školjk. Jutri načrtujeva voden izlet v mesto Tanger v Maroku.

Portimao, četrtek, 29.4.2010

2010-04-29T14:08:00.000-07:00

Odpravila sva se proti južni Španiji. Zopet sva najprej obtičala v pločevinasti reki pred mestom Lisbona, ki sva jo po dobrih 45 minut le uspela premagati in se odpraviti proti jugu. Pred nama je bilo skoraj 300 km avtoceste. Pokrajina je bila sprva ravninska z njivami in gozdovi, ko pa sva prišla v pokrajino Alentejo, ki dobeedno pomeni onstran Teja, se je odprla nižinska pokrajina s polji in travniki. Za razliko od prejšnjih pokrajin je ta malo poseljena in na poti sva videla le malo naselij. Za to pokrajino so značilni nizki hrasti plutovci, katerih lubje na deblu uporabljajo za izdelavo plute. Nasadi plutovcev so naju spremljali celo pot po pokrajini. Na prehodu v pokrajino Algarve, se okolica spremeni tako po izgledu kot tudi po rastlinju, kar je posledica sredozemskega podnebja. Je razgibana, valovita, naselja so že pogostejša in po pobočjih in dolinah rastejo nasadi oljk, pomaranč in vinske trte. Odločila sva se, da obiščeva Portimao, pa čeprav leži izven najine poti proti Španiji. Portimao je znan po zanimivi plaži Praia da Rocha, pravi turistični biser s čudovitimi rdečimi pečinami prepredenimi s številnimi jamami sredi plaže. Imela sva prekrasen sončen poletni dan, morski valovi so z bleščečo belo peno lizali peščeno plažo in se zaletavali v pečine. Pogled je bil nepozabno prečudovit, zato sva pozabila, kako nepredvidljivi so lahko valovi, ki so naju presenetili sredi slikanja in naju zmočili skoraj do pasu. Z digitalcem in video posnetki sva ovekovečila veliko lepih utrinkov s te plaže. Pot sva nadaljevala mimo mesta Faro, prestolnice pokrajine Algarve, proti kampu v Monte Gordo tik pred špansko mejo. Tu sva nehote pridobila novo izkušnjo, saj kamp leži na mehkem pesku, kjer sva porabila dobrih 20 minut, da sva skupaj z dvema turistoma in njunimi plastičnimi podlagami prav za ta namen spravila kamper iz peska na trdo podlago.

Lizbona, sreda, 28.4.2010

2010-04-28T13:25:00.000-07:00

Končno nama je uspelo priti do Lisbone, saj imajo javni prevozniki prav danes enodnevni premor v stavki. Najprej sva se odpeljala z avtobusom do bližnjega Cascaisa, od tam pa z vlakom mimo Estorila do Lizbone. Področje je gosto naseljeno, vozila sva se mimo velikih kompleksov blokov in stolpnic, hiš, praktično ni praznega kotička. Že zjutraj je termometer na vlaku kazal, da je zunanja temperaura 22°C . Čakal naju je torej vroč dan. Ko sva prispela v Lizbono, sva se odločila, da si ogledava mesto s turističnim razglednim dvonadstropnim avtobusom, saj se mesto razsteza na širokem območju, ki ga ni mogoče prehoditi v enem dnevu. S takim prevozom pa lahko dobiš vtis o mestu in slišiš predstavitve pomembnejših zgradb ali predelov mesta in kratke zgodovine. Na vmesnih postajah sva izstopila, da sva si določen del bolj podrobno ogledala in si privoščila okusno kosilo.
Lizbona je glavno mesto Portugalske, ki leži ob širokem ustju izliva reke Tejo v ocean in na številnih gričih. Po mestu še vedno vozijo stari turistični tramvaji, ki jih je prijetno videti v prometnem vrvežu velemesta. Ko stopiš skozi obokan vhod v stari del mesta, si v samo za pešce namenjenih lepo tlakovanih ulicah, polnih trgovin, bifejev in restavracij. Dan je bil vroč (več kot 32°C), ulice pa že v tem času polne turistov. Najin prvi postanek je bil v novem vzhodnem delu mesta v bližini 17 km dolgega mostu čez najširši del reke, kjer je velik ocenaski akvarij, moderno sejmišče in moderne, arhitektruno zanimivo oblikovane stavbe. Prevozili smo precejšen del mesta, tako da sva dobila dober vtis o razgibanem mestu.

Na koncu sva se peš podala na grič, kjer stoji grad s starim obzidjem in lepim razgledom na vse strani mesta. Že ves čas najinega potovanja po tej državi naju prijetno presenečajo bele in pastelne barve stavb, s svetlo opečnatimi strehami, ki dajejo vtis čistosti in skrbi za lep izgled naselij.

Sesimbra in Cabo Espichel, torek, 27.4.2010

2010-04-27T10:28:00.000-07:00

Pozajtrkovala sva in se odpravila do avtobusnega postajališča z namenom, da se peljeva do Lizbone. Ko sva vstopila na avtobus in želela plačati, nama je šofer povedal, da z najino nadaljno vožnjo z vlakom ne bo nič, saj že drugi dan štrajkajo javni prevozi (avtobus, vlak,...). Obtičala sva torej v kampu. Šla sva na obhod po njem in srečala slovensko družino, ki se je s kamperjem odravljala naprej proti Lisboni.
Tudi midva sva se odločila, da se odpraviva na pot s kamperjem in sicer do Sesimbre, manjše ribiške vasi 40 km oddaljene od Lisbone. Na avtocesti proti Lisboni sva obtičala nekaj časa v nepregledni koloni vozil, ki se je valila proti glavnemu mestu. Na srečo je najina pot vodila v drugo smer. Prečkala sva reko Tejo preko znanega trikilometerskega mostu in na desnem bregu reke na hribu zagledala visok kritusov kip obrnjen proti mestu. Pot sva nadaljevala do manjšega ribiškega mesta Sesimbre, ki so ga hotelski kompleksi posrkali vase, kar seveda ni čudno, saj leži ob dolgem lepem zalivu s peščeno plažo. Kar nekaj kopalcev je že uživalo na toplem soncu. Sprehodila sva se ob obali in popila kavo. Nato sva se odpravila do Cabo Espichel, rt s svetilnikom in zanimivimi zalivi in visokimi pečinami. Ustavila sva se ob lepem zalivu v bližini romarske cerkve s posebnimi prostori za romarje, kjer sva si pripravila dobro kosilo in v družbi še nekaj podobnih turistov preživela dve urici.

Na poti proti kampu sva se odločila, da poskusiva priti do kraja Almada,kjer je velikanski Kristusov kip. Ugotovila sva, da je bila to dobra odločitev, saj sva poleg občudovanja ogromnega stolpa, na katerem je velik kip in v notranjosti stolpa prijetna cerkvica, imela tudi krasen razgled na Lisbono in oba mostova (eden več kot 10 km dolg), ki prečkata reko Tejo.
Nepričakovano sva kljub težavam preživela lep in zanimiv dan. Obljubljajo, da jutri ne bo več štrajka. ;-)

Obidos in Cabo da Roca, ponedeljek, 26.4.2010

2010-04-26T12:39:00.000-07:00

Po zajtrku sva se odpravila do očarljivega mesteca Obidos na vrhu hriba, obdanega s slikovitim obzidjem. Pravijo, da je priljubljeno pri pesnikih in drugih umetnikih. Masivno obzidje iz 13. stoletja je lepo ohranjeno, v notranjosti skriva hiše stisnjene v ozke ulice, vendar kljub temu ne manjka eksotičnega zelenja, pomaranč in raznobarvnega cvetja prav na vsakem koraku. Bela barva hiš z obveznimi bravnimi obrobami te prijazno pozdravijo. Glavna uličica, ki vodi do gradu, je seveda polna malih trgovinic z izdelki iz keramike in tipičnimi oblačili iz teh krajev, seveda spominkov tudi ne manjka. Najprej sva se odpravila na obhod po obzidju, ki je trajal dobro uro, a je poplačal trud s prekrasnimi vedutami mesta in okolice. Mestece je zares vredno ogleda. Srečala sva celo slovenske turiste, ki so prišli z avtobusom.

Pot sva nadaljevala do konca malega rta v bližini turističnega kraja Peniche. Uživala sva ob pogledu na prekrasne peščene zalive na eni strani in divje skale, ki se strmo dvigajo iz morja in ob katere pljuskajo valovi na drugi strani. Izbrala sva prelep predel, kjer sva si pripravilla okusno kosilo in užila dobro kavico na robu skal s pogledom na brezkončni ocean.
Po kosilu naju je pot vodila poti najzahodnejši evropski točki, Cabo da Roca. Pot se je vila pretežno ob obali, kjer sva na nekaj mestih videla deskarje, ki so uživali na valovih. Na tem območju so zanimivost tudi mlini na veter, podobni tistim na Nizozemskem. Cabo da Roca leži na ploščadi, kar visoko nad morjem, kjer je steber s križem in napisom, popularna točka za slikanje, v ozadju pa je stavba s svetilnikom in turistična pisarna, kjer lahko obiskovalci kupijo lično potrdilo, da so obiskali najzahodnejšo točko Evrope. Seveda sva jo kupila, saj imava že tisto iz Nordkapa in načrtujeva tudi tisto iz najjužnejše točke.
Odpravila sva se do kampa, kjer bova prenočila in se pripravila na obisk Lisbone.

Dolina Douro, 25.4.2010

2010-04-25T12:58:00.000-07:00

Na srečo sva na recepciji dobila seznam njihovih kampov na Portugalskem, tako, da lahko brez skrbi nadaljujeva potepanje. Po zajtrku sva se odpravila navzgor po dolini reke Douro, znane po vinogradih, ki pridelujejo najboljši portovec. Na začetku dolina ni preveč zanimiva, reka je rjave barve, široka, bregovi so zeleni in se dvigajo v gričevje in hribovje. Bolj ko sva se dvigala po dolini, bolj divja in lepša je postajala. Ozka cesta se vije po hribovju in vsak naslednji ovinek ponuja nov zanimiv pogled na obdelane griče, na reko in na oddaljene dele doline. Dolina je skoraj v celoti gosto posejana, naselja so raztresena po obeh bregovih do vrhov gričev in hribov. Na višje ležečih slemenih hribov pa se vrtijo mnogoštevilne vetrnice, ki proizvajajo elektriko. Pot se vije po obronkih hribov in nudi vedno lepši pogled na z vinogrdi ali sadjem okrašene strmine, police, ki se simetrično vijejo ali stopničasto prehajajo ena v drugo so kot ornamentalni okras doline. Oko se spočije ob zares lično urejenih domovanjih, ki jih krasijo do potankosti urejeni vrtovi polni cvetja in gojenih živih mej, da palm, eksotičnih iglavcev in pomarančnih dreves sploh ne omenjam. Lepo, estetsko in čisto. Tu sva resnično skoraj na vsakem ovinku ustavila in slikala. Zelenje, reka, lepe hiše, vijugasta cesta, vinogradi, vinogradi in spet vinogradi. Več naj povedo posnetki sami.
Pot sva nadaljevala po skoraj 900 m visoki planoti, v dolini se raztezajo obsežna riževa polja. V bližini Obidosa, ki ga bova obiskala jutri, sva našla kamp in parkirala. Današnji dan je bil poln lepih in nepozabnih vtisov.

Porto, 24.4.2010

2010-04-24T11:23:00.001-07:00

Dopoldne sva se odpravila z avtobusom, ki se ustavlja pred kampom, na ogled Porta. Vožnja z avtobusom je posebno doživetje, saj so ulice ozke, nepregledne, podobne tolminski gasi /solkanskemu klancu, avtomobili parkirani na pločnikih, avtobus pa v teh gasah za las obide vogale in druge avtomobile, a vožnje ne upočasni kaj dosti. Poleg tega je vsakih 200 m postajališče, kar je sicer za čakajoče potnike zelo prikladno, za vozeče pa kar stresno. A prispeli smo srečno tja in nazaj, kar je najbolj pomembno.
Porto je drugo največje mesto Portugalsek in eno starejših mest v deželi. Poznan je po znanih vinskih kleteh, kjer lahko degustirate portovec. Midva sva obiskala klert Croft in okusila to opevano portugalsko pijačo.
Sicer pa sva si peš ogledla najstarejši del mesta, obiskala znano stolnico Se in seveda nisva pozabila obiskati osrednjo železniško postajo, kjer stene krasijo veliki murali iz keramičnih ploščiic (azulejos), s podobami pomebnejših dogodkov iz zgodovine mesta. Posnela sva kar nekaj slik, posebej titih delov mesta, kjer se na poseben način prepletata skromnost in bogastvo, uličice, ki se strmo vzpenjajo v hrib, stopnice, ki vodijo do skromnih, stisnjenih bivališč na bregovih "zlate reke". Reko sva prečkala peš preko visokega jeklenega mostu, ki ga je konstruiral Aiffel. Pogled z mostu je bila krasna prilika za slikanje mnogih različnih mostov vzdolž reke in pogleda na mesto samo.
Kosilo sva si privoščila na obali reke Doure v sončnem popoldnevu, kje je v tem času kar mrgolelo turistov.
Preživela sva resnično krasen dan.
Zvečer sva se šla sprehajat ob atlatsko obalo, dobrih pol kilometra oddaljeno od kampa. Našla sva lepo urejeno leseno sprehajalno pot, kjer je kar nekaj ljudi teklo ali hitro hodilo. Valovi so lizali obalo, kjer sva nabrala nekaj primerkov raznobarvnih kamenčkov za spomin na ta izet.
Nato sem objavila opis in slikovne utrinke v svojem blogu

Po galiciji, petek, 23.4.2010

2010-04-24T01:33:00.000-07:00

Zbudila sva se v megleno jutro. Oblaki so viseli nizko nad zemljo. Po zajtrku sva se odpravila do najsevernejšega konca pirinejskega polotoka, kjer sva uspela poslikati zalivček. Bilo je vlažno in hladno. nato sva se odpravila proti A Corunji in Santiagu de Composteli, znanem romarskem kraju. Na poti sva lahko opazovala romarsko pot, ki je lepo označena s posebnimi tablami "Camino de Santiago", seveda sva jo midva tja mahnila kar lepo z avtodomom :-). Galicija je zelena in bogata z lepimi zalivi, ki jim pravijo "rias". Ko sva prispela v Santiago, sva celo uro zaman iskala parkirišče, kljub temu, da še ni turitična sezona, se je trlo obiskovalcev, povrhu pa še prenavljajo večji del vpadnih ulic v mesto. Na koncu sva obupala in nadaljevala pot proti Portu. Zadnji del galicijske obale je gosto poseljen. Ob vstopu v Portugalsko se pokrajina spremeni, veliko manj je gozdov. Pojavijo pa se že prvi vinogradi, saj v tem koncu domuje vino port.Portugalska je na severu bolj gorata, nato pa se zravna proti jugu v nižino do morske obale.
Zvečer sva prispela v Porto, iskala načrtovani kamp, ki pa ga že nekaj časa ni več, zato so naju napotili v 6 km oddaljeni kamp izven mesta, ki je velik in dobro opremljen. Tu bova prespala in nato šla na ogled mesta Porto.

Četrtek, 22.4.2010

2010-04-24T01:26:00.000-07:00

Zbudila sva se v oblačno jutro. Ko sva se odpravila na pot proti Španiji so oblaki nizko lebdeli nad zemljo in prve dežne kaplje so nama zmočile vetrobransko steklo. Današnja pot je bila skoraj izključno po avtocesti. tu je sama ravnina z gosto posejani borovci, na nekaterih delih gozdov so bile še vidne posledice orkanskega vetra, vsepovsod ležijo ogromne skladovnice lesa, vidne so ogromne poseke in obsežna polja, ki jih namakajo premične namakalne naprave ne kolesih. Od Dune de Pyla pa skoraj do španske meje je bilo ob najini poti zelo malo naselij.
Popoldne so se oblaki malo razredčili, vendar je bila povečini nizka oblačnost in megla na avtocesti. Po prestopu meje je pokrajina postala gričevnata, hribovita, ozke dolge doline, strma pobočja, spominja na našo Koroško. Strnjena naselja z visokimi bloki so stisnjena v ozke doline, precej industrijski videz. Proti zahodu pa je pokrajina bolj kmetijska, veliko konjev, govedi in drobnice na pašnikih, zelo zelena je in bogato poraščena prav do morja. Krasijo jo lepi zalivi, skalnata obala, evklaliptusi rastejo vsepovsod, lepa naselja, v mestih značilni bloki z mansardnim zaključki. Avtocesta se le redko približa obali, ko pa se, se odpre pogled na Atlantik, oko se spočije ob visokih skalah in čereh, strma pobočja se spuščajo v morje in zalive krasijo številne peščene plaže.
Tokrat sva se odločila za postanek na polotoku nad Gijonom, na parkirišču zraven kampa, ki je odprt od maja do septembra.
Ta dan sva se le vozila brez večjih postankov. Ogledi samo iz avtombila in ob kratkih postankih.

Dune du Pyla, Sreda 21.4.2010

2010-04-24T01:22:00.000-07:00

Ponoči je bilo kar hladno, zato sva si privoščila vroč čaj in belo kavo za zajtrk. Po zajtrku sva se odpravila proti današnji destinaciji Archaconu ob atlantski obali, v bližini Bordeauxa. Tokrat sva se odločila, da se izogneva avtocesti in ni nama bilo žal, saj je bila vožnja po tej pretežno poljedelski pokrajini prijetna in umirjena, saj skoraj ni bilo prometa. Ob poti so se najprej razprostirali pašnki, kjer se je paslo govedo in drobnica, nato so sledili lepo urejeni vinogradi s tipično nizko trto, le tu pa tam so bile posejane kmetije. Šele v zadnji tretjini poti sva se vozila skozi manjša in večja naselja. Okrog 18.30 sva prispela do Dune du Pyla,kjer sva se utabotila v kampu de la Dune tik ob 2,5 km dolgi peščeni sipini.
Dune du Pyla je skoraj 100 m visoka, 2,5 km dolga in 500 m široka evropska sipina, ki se razteza ob atlantski obali, na drugi strani pa jo obdaja iglast gozd. Ta naravna atrakcija privablja mlado in staro od blizu in daleč. Hoja po sipini je nekaj posebnega, bose noge se sicer mehko udirajo v droben pesek a je potrebno kar nekaj energije, da prehodiš večji del sipine. Pogled s sispine je slikovit na obe strani. Pravijo, da se po položnejši strani radi spuščajo tudi deskarji.
V kampu še ni veliko gostov, saj se je sezona šele začela. Stuširala sva se, povečerjala in začrtala jutrijšnjo pot.

Z avtodomom okoli Iberskega polotoka

2010-04-24T01:16:00.000-07:00

Z Bojanom sva se 19.4.2010 popoldne odpravila z avtodomom na pot okoli Iberskega polotoka. Prvi dan sva prevozila 550 km od Nove Gorice do Albisole pri Varazzu brez večjih postankov, saj ta del Italije že dobro poznava. Prespala sva v avtocampu v Albisoli, ki leži ob obali.
Nasledni dan sva nadajevala pot proti frnacoski meji. Avtocesta med Albisolo in Ventimiglio, takoimenovana"auttostrada del fiori" (avtocesta cevtja) poteka po razgibanem gričevnatem svetu izmenično po viaduktih in predorih. Pokrajina je na gosto poseljena, večji kraji se zlivajo z manjšimi, hiše stojijo na vseh pobočjih gričev ob njih pa se na policah raztezajo na vse strani steklene zgradbe, tople grede, kjer gojijo zelenjavo in različno rastlinje. Nadaljevala sva pot po Azurni obali, mimo Monte Carla, Nice, Antibesa, kjer sva obujala spomine na enotedenko potepanje pred nekaj leti. Na poti med Antibesom in Nimesom so posejani vinogradi z nizko rastočo trto, pokrajina je le redko poseljena. Pozno popoldne sva prišla do največjega in najvišjega viadukta v Evropi, viadukt Millau. V višini Ajflovega stolpa se skoraj 3 km dolg viadukt razteza čez dolino nad mestom Millau. Je eleganten in impozanten arhitekturni podvig. Odločila sva se prespati kar na parkirišču razgledne tpčke viadukta.

Videk in športne aktivnosti

2010-01-09T03:18:00.000-08:00

Naš Videk uživa v športnih aktivnostih v vseh letnih časih. Super je, Videk!

Srečanje letnikov 1949

2009-11-22T02:25:00.000-08:00

V soboto 21.11.2009 smo se letniki 1949 iz Tolmina in okolice srečali v gostišču Rutar. Čeprav se nas je zbralo le 22, smo preživeli prijeten in nepozaben večer. Leta tečejo, zato je prav, da se vsaj na deset let za trenutek ustavimo, pozabimo na vskdanje hitenje in težave in ujamemo nekaj prijetnih ur v skupnem druženju. Tokrat smo v igrivem vzdušju obujali spomine na tista lepa otroška leta, ki smo jih brezkrbno preživeli v šoli in izven nje. Povedali smo si, kako smo se do sedaj znašli v življenju, se spomnili tudi tistih, ki jih ni več z nami in si obljubili, da se čez deset let spet dobimo.

S temi mislimi pa nas je letnica pospremila v prijeten večer.

Pozdravljeni!

Čudovito je biti ČLOVEK in preprosto ŽIVETI.
Zazreti se v nebo in videti sonce...
opazovati cvetje...
in zvezde ponoči...
gledati otroke in se igrati z njimi...
delati, kar te veseli...
sanjati...
in biti zadovoljen.
Tako življenje je PRAZNIK.

In za nas, dragi letniki, je danes praznik.
Čas se ne ustavi.
Vztrajno in vsem enako hitro nam šteje leta.
Odkar smo se zadnjič srečali, jih imamo že pet več.
Šestdeset!
Kar hitro prestopamo stopnice navzgor.
Šestdeset!
Ah, bodimo optimisti, saj optimist vidi sonce, četudi so na nebu črni oblaki...

Nocoj smo se zbrali zato, da se poveselimo, da poklepetamo, si morda celo kaj prijateljsko zaupamo.
Saj prijatelji so kot baloni. Ko jim enkrat pustiš oditi, tvegaš, da se nikoli več ne vrnejo...
Na trenutke smo tako zaposleni z delom, da ne opazimo, kako jim pustimo odleteti.
Zato smo prišli, ker ne želimo, da bi se to zgodilo.

Želim, da bi se imeli lepo.
Zaključila bom z besedami, ki si jih je vredno vtisniti globoko v srce:

Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.
Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.
Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.
Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.
In sedaj, ko sem tu, sem ugotovil, da sem pozabil živeti...
Zato -
- ustavi se pri delu,
- poglej skozi okno in poduhaj cvetlico,
- privošči si potovanje,
- pokliči prijatelje na klepet,
vse drugo bo počakalo!!!!
NE POZABI ŽIVETI !!!!

V Tolminu, pri Rutarju, 21. 11. 2009
( sestavila in brala Senka )

Obisk Arezza 09

2009-09-28T01:31:00.001-07:00

Na poti domov sva v nedeljo obiskala tudi Arezzo, mesto v Toskani, kjer je med drugim R. Benigni, posnel znani film La vita è bella (1997). Nekaj utrinkov z ogleda mesta.

Assisi - romarsko mesto v Umbriji

2009-09-28T00:44:00.000-07:00

Ker sva z Bojanom imela cel vikend časa, sva se odločila, da si ogledava Assisi, romarsko mesto v Umbriji. Mesto šteje 25.00 prebivalcev, od katerih jih le 6000 živi znotraj starega mestnega obzidja. Assisi je srednjeveško mesto, ki ga še danes varuje mogočno obzidje. Mesto je izjemno lepo, saj ga krasijo kamnite stavbe, tlakovane slikovite ulice, prekrasni detajli kovanega železa na oknih, ograjah, balkonih, stilno oblikovani mestni razsvetljavi, zanimivi detajli lesa na polknih, vhodnih vratih hiš, vil in palač, strehe narejene iz terakote pa doponjujejo lepo podobo mesta.
Pogled pogosto uokvirijo obokane male uličice, okrašene z zelenjem in cvetočimi rožami. Kamen les in kovano železo so osnovne prvine tega res lepega mesteca, ki je svojo zgodovino začelo že leta 1000 pr. n. št. V mestu je veliko zares mogočnih cerkva in je pravo romarsko središče in UNESCO ga je uvrstilo med svetovno dediščino mest. Bilo je večkrat porušeno, tudi potresi mu niso prizanesli, kar lahko opazimo na posameznih detajlih obokanih vrat in sten v ozkih ulicah.
V mesto vodi 8 znamenitih mestnih vrat.
Ker je bil sončen jesenski dan, se je na ulicah in v cerkvah trlo turistov in romarjev. Močan vtis je name naredila cerkev sv. Frančiška Assiškega (ustanovitelj frančiškanskega reda), ki je zaradi svoje mogočnosti, daleč vidna po celi dolini, stavba v kateri najdemo cerkev v cerkvi in tudi grobnico s posmrtnimi ostanki svetnika.

Na obisku v Citta di Castello, Umbrija

2009-09-28T00:08:00.000-07:00

LETHE projekt se je 25.septembra 2009 zaključil s konferenco, ki jo je organiziral italijanksi koordinator v Villi Montesco, Citta di Castello. Na konferenci smo italijanskim učiteljem, ravnateljem in ostalim udeležencem vsi sodelujoči partnerji predstavili aktivnosti in dosežke v projektu in tako zaokrožili naše triletno druženje, ustvarjanje in sodelovanje. Slovenija v tem projektu ni imela partnerja, sem pa zato strokovno sodelovala in koordinirala aktivnosti za finskega partnerja EUNEOS (več lahko preberete v našem LETHE eJournalu). Uporabo LETHE metode so predstavili tudi dijaki dveh italijanskih srednjih šol in jo pozitivno ocenili. Ob zaključku smo si vsi zaželeli podobnih uspešnih sodelovanj tudi v bodoče. Tu je nekaj slikovnih utrinkov s konference in skupne večerje ter mesteca Citta di Castello.

Zaključek popotovanja po Skandinaviji

2009-07-07T06:44:00.001-07:00

V petek sva se že zjutraj odpravila proti Kopenhagnu, kjer sva načrtovala ogled mesta. Parkirala sva blizu centra, plačala parkirnino za 4 ure (80DK) in se odpravila na potep po mestu. Bil je lep sončen dan in najprej sva se odločila, da si mesto ogledva iz čolna, saj ponujajo kar nekaj različnih vodenih ogledov po pristanišču in kanalih. Kopenhagen spominja na Amsterdam, ki je navdahnil enega izmed kraljev, da je dal zgraditi kanale po tem vzoru. Videla sva kip morske deklice ob obali, kraljevo palačo in marmornato cerkev v bližini. Šla sva mimo Tivolija, poslušala koncert swing skupine v parku, šla mimo mestne hiše in se vrnila k avtodomu, kjer pa naju je čakalo presenečenje - listek s 510 Dk globe. Obvestilo je bilo napisano v danščini, poklicala sva napisano tel. št., a z avtomatskega odgovora nisva uspela ugotoviti, čemu listek. Še čakava, kaj se bo zgodilo, saj sva morala nadaljevati svojo pot do trajekta v kraju Rodby. Tu sva še zadnjič pomahala Skandinaviji v slovo. Bilo je res enkratno doživetje z lepimi vtisi in spoznanji o tem delu Evrope.
Na poti domov sva se ustavila še pri sorodnikih v Spayerju ob reki Ren na JZ Nemčije. Potovanje sva ključila v nedeljo pozno zvečer in po 30 dneh poti, sva v Avstriji prvič doživela resnejši dež s čudovito dvojno polkrožno mavrico, ki jo je ustvarilo zahajajoče sonce.

Nivaa, Danska

2009-07-06T23:56:00.000-07:00

Četrtek, 2.7.2009

V četrtek sva se odpravila proti Malmoju in dalje proti Danski. Vetrne elektrarne so bile postavljene na poljih ob poti vse od južne Švedske pa do srednje Nemčije. Švedsko sva zapustila v Malmoju, kjer sva prečkala zaliv po dolgem cestno železniškem mostu. Ta dan sva obiskala prijatelje v mestecu Nivaa, ki leži ob obali 45 km severno od Kobenhavna. Kirsten, moja dolgoletna kolegica in prijateljica, je "sklicala" celoten danski ESP tim, ki me je pričakal pri njej doma. To je bilo prijetno presenečenje. Srečanje smo, poleg prijateljskega klepeta ob dobrih jedeh, izkoristili tudi za delo. Posodobili smo ESP portal z najnovejšo novico o naslednji ESP konferenci v Londonu. Nivaa je manjše mestece, ki leži ob ožini, od koder se lepo vidi švedska obala na drugi strani. Po večernem klepetu s Kirsten in njenim možem v njihovem prijetnem vrtu in ob okusnih jedeh na žaru in še okusnejših danskih jagodah (Bojan se jih kar ni mogel najesti)in po sprehodu v bližnji marini, sva se odpravila v bližnji kamp, kjer sva prenočila.

Oslo

2009-07-06T04:03:00.000-07:00

Sreda, 1,7,2009

V torek sva predvsem potovala proti Soli na jugu Norveške. Ta predel Norveške je drugačen. Tu je doma poljedeljstvo (žitarice)in nekaj živine se pase na pašnikih ob cesti.
V sredo sva načrtovala ogled glavnega mesta Oslo (z več kot 500.000 prebivalcev). Leži na koncu severnega dela Oslofjorda, obdan je z gozdom poraščenim hribovjem, kjer so razgledne točke na mesto in okolico. Je pomembno pristanišče in najstarejše skandinavsko glavno mesto.(1050)
Najprej sva si ogledala glavno atrakcijo mesta, park Vigeland, poimenovan po kiparju Gustavu Vigelandu, ki leži v mestnem Frogenparku na SZ mesta. 650 posameznih skulptur krasi Vigelandpark, ki jih je kipar ustvarjal dobrih 40 let. Samo na mostu stoji 58 bronastih skulptur, pod njim pa so skulpture otrok. Za mostom je velik vodomet, ki je obdan s skulpturami, ki opisujejo človekov živjenski ciklus. Za njim je belo stopnišče z številnimi skulpturami, na platoju pa je 17 m visok monolitni steber, na katerem se prepleta 2121 človeških teles, park pa se končje s skulpturo ki predstavlja kolo življenja, sestavljeno iz 7 povezanih človeških teles. Vse skulpture izražajo komunikacijo med osebami. Na severni strani pa je postavljena skulptura družine. Park krasi tudi več vrat, narejenih iz kovanega železa ki prikazujejo like človeških teles. Potrebovala bi več šasa, da bi si podrobneje ogledala vse, kar je tam razstavljeno. Dan je bil izjemno vroč, sonce nas je vse pregnalo pod senco dreves v parku.
Po predahu sva se odpravila do kraljeve palače, kjer so stražarji v strumnnem koraku oblečeni do grla in s kapo na glavi stražili palačo na tem pekočem soncu. Za palačo je vadila skupina mladih kraljevih gardistov vadila rokovanje s puško z bajonetom. Pot sva nadaljevala proti Nobelovemu inštitutu, kjer odločajo o nobelovem nagrajencu za mir.
Nato sva si ogledala še mestno hišo, ki stoji v bližini pristanišča. To je masivna z opeko obdana zgradba, z dvema stolpoma, v enem je 38 zvonov, ki pozvanjajo različne melodije. Na fasadi so reliefi in skulpture. Pred mestno hišo pa je prostoren trg s pogledom na pristanišče, obdan s skulpturami mater z otroki in dvema vodometoma.
Zaradi močnega sonca in vročine sva zaključila z ogledom mesta. Nekatere zanimive točke, ki pa so izven mesta sva pustila za najin naslednji obisk (zimsko športni center s skakalnico Holmenkolln, lepo razgledno mesto , Kon-Tiki, splav iz trsja, na katerem je norveški antropolog skupaj z petimi spremljevalci preplul Tihi ocean in s tem hotel dokazati, da so najbrž že v davninini ljudje potovali daljše razdalje (tudi preko ocenana) z enostavnimi plovili.) Prepsala sva na večjem postajališču za avtodome in kamijone ob švedski obali.
Spodnji del Norveške, južni del Švedske in na Danskem so velike plantaže okusnih jagod, ki jih ponujajo na vsakem koraku.

Preikestolen

2009-07-03T13:51:00.000-07:00

Ponedeljek, 29.6.2009

Nadaljevala sva pot in tudi kamlu dobila potrditev, kako pomembna naprava na potovanju je GPS. Po dobri uri vožnje, sva ugotovila, da se število km do cilja veča in ne manjša, in končno odkrila, da je Bojan prejšnji večer preračunaval pot na GPS in izključil ton, ko sva ga vključila, nama je prijazen glas povedal, da morava nazaj, saj sva peljala celih 42 km v napačno smer. Tudi ko sva bila na pravi poti, naju je GPS peljal po takih ozkih, stranskih poteh, ki bi jih sam ne znal dobiti ali se znajti na njih. Drugi krajših poti do tega cilja ni, ali pa moraš narediti več 100 km daljšo pot. Po dalj časa trajajoči poti, pot sva načrtovala, sva končno popoldne prispela do parkirišča, izhodišče za pešpot na Preikestolen. Smerokazi napovedujejo dveurni vzpon. Pot začne na 270 m n.m., dolga je 3800 m in se konča na 607 m nad morjem na previsni skalnati ploči Preikestolna. Kaže, da imava kondicijo, saj sva jo midva opravila v 1 uri 35 minutah. Preikestolen je romarski kraj za turiste, nekateri se kljub kamniti poti, nanjo odpravilo kar v sandalih ali balerinkah, hmm, kakšno je počutje v takem primeru pa si lahko samo mislimo… Že pred prihodom na vrh, ti začne srce hitreje biti, pa ne od hoje ali utrujenosti, pač pa ob pogledau v globino fjorda. Pot je poplačana, ko zagledaš ploščad na kateri je polno ljudi, mnogi si drznejo pogledati čez rob v 607 m globok previs, vsi pa se želijo slikati čim bližje nevarnemu robu nad prepadom. Prav vsi pa najbrž občutijo tesnobo ob tem pogledu. Bojan je bil šokiran, ko me je naenkrat videl ležati z glavo čez rob in slikati v globino, saj ve, da se nerada približam nevarnim prepadom. Zanimivo je, da višina človeku povzroči podzavesten nagonski strah in občutek, da lahko zdrsneš v globino. Celo Bojan, ki se v takih situacijah dobro znajde, je imal ta občutek na tej polici. Ko stojiš tam gori, si le pikica in občutiš, kako mogočna je mati narava in kako nebogljeni smo ljudje v njej. Od tu je res prekrasen pogled na Lysefjord, ki se končuje več kot 20 kilometrov v notranjosti. Posnela sva nekaj minut filmskega traku in nekaj posnetkov z digitalcem v spomin na ta dogodek. Obisk je poplačal dolge prevožene kilometre in porabljen čas. Prespala sva v kampu pod Preikestolnom.

Voringfossen,

2009-07-02T09:38:00.001-07:00

Nedelja 28.6.2009

Najin naslednji cilj je bil Voringfossen, turistično najbolj atraktivni slapovi na Norveškem. Na poti sva šla skozi mnoge dolge predore, od 3000 do 7000 km, krajših in dvokilometrskih skoraj ne opaziš več. Posebno zanimiva pa sta bila dva ekstremno dolga predora, 11 400 km in 24 500 km. Slednji je zaradi izjemne dolžine in psihološkega učinka se je na vsakih 5 km razširil v večjo dvorano osvetljenoz mordo fosforencentno barvo. Učinek je res blagodejen. V takih predorih pomisliš na možnost nesreče in kako bi se v takem primeru reševal. Naslednji dan sva zvedela, da se je pripetila večja prometna nesreča v najnovejšem podmorskem predoru pod Egfjordom. Za kosilo sva se ustavila v kraju, kjer so postavili vzorčno vikinško vasico, ki jo bodo v prihodnje nadomestili z avtentičnimi primerki. V juliju bo tu potekale vikinške igre s predstavniki iz vsepovsod. Bojan je seveda pomeril posebno vikinško čelado. Na poti do slapov, sva prečkala dva zaliva s trajektoma. Ne le slapovi, tudio cesta do njih je atraktivna. Ker je dolina obdana z visokimi navpišnimi skalnatimi grebeni, so pot do planote speljali po petih serpentinastih predorih, eden izmed njih napravi cel krog. Na vrhu čaka obiskovalca dih jemajoč pogled na dva velika slapova, ki padata globoko v dolino in pršila oblak vode daleč naokoli. Popoldansko sonce se je poigralo in v kapljicah ustvarilo lepo mavrico, ki sem jo ovekovečila z digitalcem. Slapova si lahko ogledaš z več zornih kotov, razgledne točke pa na nekaterih mestih niso zavarovane, morda zato, ker želijo obdržati avtentičnost, ali pa ne poskrbijo za varnost. Oseb no ob pogledu na to višino nisem imela prijetnega občutka. Zanimivost teh slapov je, da je dno slapov tudi sotočje dveh hudournikov. Pot sva nadaljevala po dolini ozkega fjorda, kjer sva na najino presenečenje naletela na območje sadovnjakov v katerih so pravkar zorele češnje (pri nas v Brdih se to dogaja mesec pa pol prej), poleg njih pa so bili tudi nasadi jabiolk in hrušk. Izgleda, da po fjordih prihaja topel zalivski tok in s seboj prinaša klimo primerno za gojenje sadja. Zanimiv je pogled na rdeče češnje z ledenikom v ozadju. Prespala sva v družbi z drugimi kamperji na počivališču.

Geiranger, Jostedalsbreen

2009-06-29T13:49:00.000-07:00

Sobota, 27.6.2009

Zgodnejše vstajanje zaradi izleta z ladjico po fjordu ob 9.30. Jutranji zrak je precej svež, kljub jasnemu vremenu. V fjordu zaradi visokih skalnatih grebenov ob tem času ni sonca. Geiranger fjord je eden od dveh najbolj obiskanih fjordov na norveškem. Krasijo ga številni visoki slapovi, ki smo si jih ogledali čisto od blizu. Med njimi sta posebej znana Slap sedmih sester, ker je sestavljen iz sedmih slapov in Nevestina tančica, ki razprši vodo v tanko padajočo kopreno. Poleg teh dveh je še vrsta drugih, malo manj atraktivnih a bolj vodnatih, slapov. V tem fjordu je tudi nekaj osamljenih kmetij, od katerih sta aktivni le še dve. Ena izmed njih leži na visoki polici in do nje so dostopali po vrveh. Otroke so morali resnično dobesedno privezati, da ne bi padli v morje. Kmetija je bila kar velika z veliko živine, zato tudi zanimiva za dacarje, vendar ti niso mogli do nje, saj so ob obisku davkarjev potegnili gor vrv in dacar je odšel praznih rok domov. Vožnja po fjordu je trajala 1,5 ure. Po izletu sva določila GPS spremljevalki nov cilj – proti ledeniku Jostedalsbreen. Avtodom se je vzpenjal po serpentinah proti planoti nad Geirangerjem, kje je odcep do najvišje razgledne točke na fjord. Midva sva pot nadaljevala in kmalu prispela do velikega še precej zaledenelega jezera. Pot teče po dolinah, obdanih z visokimi zasneženimi gorami, veliko manjših jezer in hudourniških potokov in planine z živino. Kosilo sva uživala na idiličnem planinskem počivališču, ob zvokih kravjih zvoncev in šumenju gorske rečice. V nadaljevanju je pot vodila po dolini do morja in ob dolgem jezeru do parkirišča pod ledenikom. Nato sva se peš odpravila po stezi, ki vodi ob ledeniškem potoku s slikovitim slapom, do ledenika (50 minut hoje). Posebnost tega ledenika je, da se konča 200 m nad morsko gladino in je le dobrih 20 km oddaljen od morja. Je največji ledenik na celisnkem delu Evrope, pokriva gorske vrhove na dolžini 100 km in njegove razpoke so svetlo turkizne barve. Obiskovalci lahko iz manjše razdalje uživajo ob pogledu na ledenik, ki napaja manjše jezerce, prav do njega pa dostop ni mogoč. Ob pogledu na debelo ledeno gmoto človek začuti mogočnost narave, ki je ustvarila ta večni led. Še nekaj časa naju je na poti iz različnih kotov spremljel pogled na ledenik. Nadaljevala sva pot po dolini in se vzpela na manjšo planoto, kjer sva v družbi nekaj avtodomov prenočila na prostornem počivališču ob smučišču.

Atlantik road, Trollstigen

2009-06-29T13:44:00.000-07:00

Petek, 26.6.2009

Tokrat sva se na pot odpravila bolj zgodaj. Šla sva proti Kristjansundu od koder sva za prečkanje fjordov šla skozi dva podmorska predora pod fjordi in se trikrat peljala s trajekti. Na srečo nama ni bilo potrebno čakati več kot nekaj minut. Cene trajektov se gibljejo od 80 do 110 NOK (9-12 eurov). V tem delu Norveške plačaš cestine ob vseh upadnicah v večja mesta (Trontheim – plačala 2 cestnini za vstop v mesto in dve za izstop!!!! za avto 17 NOK), pred Kristjansundom sva za trenutek zamudila pravi odcep in skoraj plačala za par metrov dvojno še višjo ceno. Ta predel sva izbrala zaradi mnogih zanimivosti. Ena izmed njih je Atlantik road, ki na slikovit način v loku povezuje majhne otoke z 12 nizkimi nad morjem se vzpenjajočimi mostovi s pogledom na mnoge bližnje čeri in otočke. Tu je v času, ko še ni bilo radarjev in sonerjev, ob slabem vremenu na čereh končalo veliko ladij. Danes je to ena najlepših in množično obiskanih cest z in prav gotovo si to tudi zasluži. Od tu dalje se začenjajo zanimivi fjordi obdani s skalnatimi grebeni različnih nevsakdanjih oblik, vsak posebej vreden pogleda. Za vsakim ovinkom te pričaka pogled na lepo ledeniško oblikovano dolino obdano z v nebo štrlečimi skalnatimi grebeni. Za mestom Molde sva skozi podmorski predor prišla nazaj na celino in pot nadaljevala proti dolini Trollstigen, domovanje trolov, ki so pogosta maskota lokalov. Tu naju je čakala strma serpentinasta pot, vklesana v skoraj navpično steno, s prekrasnim pogledom na dolino in na ogromen slap, ki pada z višine in prekriža pot tudi serpentinam. Norveško bi lahko imenovali deželo tisočerih slapov, saj iz vsake strme, s snegom prekrite gore, pada v dolino več večjih ali manjših slapov. Dih jemajoče doživetje. Ko sva prispela na vrh sedla se je pred nama odprla kamnita planota podobna kakšni visoki himaljaski planoti, obdana z gorami pokritimi s snegom, polna žuborečih večjih ali manjših potočkov in slapov. Na koncu planote se pot spet strmo spusti v eden najbolj znanih fjordov Norveške, Geiranger. Ustavila sva se na lepi razgledni točki in s kamero in digitalcem ovekovečila te vtise. V dolini je kar nekaj kampov, izbrala sva tistega v centru, v bližini pomola, od koder so organizirani vodeni ogledi fjorda z ladjo in se utrujena od poti in lepih vtisov spravila spat.

Trondheim

2009-06-27T03:39:00.000-07:00

Četrtek, 25.6.2009

Danes je v Soveniji praznik, midva pa nadaljujeva svoje potepanje. Pred odhodom preberem e-pošto, uredim slikovno gradivo in objavim blog. V lepem sončnem vremenu se odpraviva proti Trondheimu. Pokrajina v tem delu je povsem drugačna. Veliko več je ravnine, ob cesti so pretežno kmetije, polja in na travnikih se pasejo krave, konji, ovce, večjih naselij pa nisva videla. Je pa še vedno zelo vodnata, saj se cesta vije ali ob morskih zalivih, reki ali pa ob jezerih. Veliko je tudi gozdov na obronkih bližnjih hribov in gora. Je pa že viden občuten vpliv človeka in industrije. Zdi se mi skoraj nemogoče, da nama je bilo še pred par dnevi zelo mraz in sva morala avtodom ogrevati, sedaj pa sva po dveh tednih spet vključila klimo. Videla sva celo, da se ljudje kopajo v jezeru, voda je tudi za naše pojme dovolj topla za kopanje. Tu sva imela postanek za kosilo. Na poti v Trondheim sva tudi prvič plačala cestnino in nato še nekajkrat. Ob 19.00 uri sva prispela v Trondheimm, mesto s 137.000 prebivalci, tretje največje norveško mesto, ki leži na polotoku. Značilna zanj je mila klima in bogata vegetacija. Kralj Olav ga je ustanovil in po njegovi smrti je hitro raslo, saj so vanj romali, da bi se poklonili kraljevemu grobu. Sprva se je imenoval Nidaros. Nekaj časa je bil tudi glavno mesto. Sprehodila sva se do katedrale, zgrajene iz modro sivega kamna in v njej so pokopani norveški kralji. Katedralo obdaja vrt z štelinimi grobovi pomembnežev. Na žalost je bila zaprta, zato sva odpravila do bližnje mestne hiše in trga pred njo, ki je bil poln stojnic, ljudi in prazničnega vzdušja. Na sredi trga stoji visok steber s kipom sv.kralja Olava. V bližini trga je počitniška kraljeva rezidenca, ki pa so jo ravno prenavljali. Sprehodila sva se po predelu mesta, ki je namenjen le pešcem, se vrnila do parka, kjer je bil parkiran najin avtodom. Od tu sva se po deveti uri zvečer odpravila naprej in prespala v nekaj kilometrov oddaljenem kampu.

Saltstraumen - svetovno znan močan zalivski tok

2009-06-27T03:32:00.000-07:00

Sreda, 24.6.2009

Ker sva bila prejšnji večer pozna (spat sva šla po prvi uri zjutraj), sva se tokrat k zajtrku spravila malo kasneje. Po zajtrku sva odhitela do bljižnje ožine v Saltstraumenu, ki je znana po pojavu najmočnejšega toka plimovanja. To je eno izmed čudes narave na svetu, fenomen vrticev, ki se pojavijo vsakih šest ur ob plimovanju, ko skoraj 400 miljonov kubičnih metrov vode steče skozi 3 km dolgo in 150 m široko ožino med Saltrenfjordom in Skjerstadfjordom s hitrostjo 20 vozlov. Zgleda kot hitra in deroča velika reka, ki ustvarja ogromne in močne vrtince na svoji poti v zaliv ali iz njega. Nad to ožino se razteza visok most, ki je tudi lepa razgledna točka za ogled tega naravnega pojava in bližnje in daljne okolice. To je tudi pravi raj za ribiče, ki jih srečaš povsod ob obali. Tudi v kampu je videti veliko število ribiških palic. Pot sva nadaljevala po poldnevu in naju je vodila proti notranjosti. Vozila sva ob bistri, veliki reki, ki teče med pretežno iglastimi gozdovi. Ob reki sicer teče tudi železnica, a zgleda, da jo ne uporabljajo prav pogosto, saj ves čas nisva videla niti enega vlaka. Cesta se vzpenja skozi območje narodnega parka, ki ga v spodnjem delu krasijo brzice reke. Vstavila sva se ob sotočju dveh rek, z veliko vode, ki se steka iz okoliških, še vedno močno zasneženih gora, kjer zaradi padca ustvarjata velike brzice. Prav kmalu sva prišla na planoto (690m), ki je kazala drugačno podobo. Čeprav je bila povsem gola, je bila zelo zanimiva, saj je dajala vtis, kot da bi bilio na več tisoč metrov višje. Obdana je bila z zasneženimi kopastimi gorami iz katerih so na vseh koncih tekli potoki. Tu je tudi izvir dveh rek in črta polarnega kroga, zelo obiskana turistična točka. Tu je nekaj simbolov, ki označujejo polarni krog, trgovina z spominki. Na malo višjem platoju stoji par sto kamnitih piramidic, ki jih za srečao postavljajo obiskovalci. Od danes naprej je ena več. Ne moreš tudi zgrešiti edinega spomenika, posvečenega jugoslovanskim in norvežanskim partizanoim v II. sv. vojni s peterokrako zvezdo na vrhu. Sledilo je obvezno slikanje in snemanje skoka čez črto polarnega kroga, nazaj v območje, kjer sonce spet začne zahajati. Pot sva nadljevala proti še vedno precej oddaljenemu Trontheimu. Razdalje na Norveškem in povsod v Skandinaviji zelo so velike, ceste so pretežno lepe, prometa ni veliko, največ srečujeva avtobuse in avtodome, prikolice in motoriste, seveda so tu pa tam tudi kakšni pogumni in otovorjeni popotniški kolesarji. Zanimivo, da sva po več kot 5000 km videla le nekaj del nacesti in samo enkrat do sedaj sva morala čakati minuto zaradi zapore. Preseneča naju, da srečujeva le malo ljudi v naseljih in še ti so povečini turisti. Čeprav je površina zelo velika, je poseljenost le v dolinah. Prespala sva v večjem kampu z brezžično povezavo, tako sem lahko prebrala e-pošto in objavila novice v blogu.

Čarobni Lofotski otoki

2009-06-25T01:16:00.000-07:00

Torek, 23.6.2009

Prebudile so naju dežne kaplje. Po zajtrku sva nadaljevala pot po otokih do Svolvanaerja. Sprva je bila vidljivost kljub oblačnosri kar dobra, zato sva lahko uživala ob pogledih na vrhove in naselja v dolinicah ob jezerih ali zalivih. Ko sva prišla iz 6400m dolgega predora, naju je pričakal dež. Vrhove grebenov so zakrivali oblaki, kar se lepo vidi na nekaterih posnetkih. Takrat vozila bolj po notranjosti otokov. Cesta je speljana skozi številne krajše in daljše predore, otoke pa povezujejo tudi predori, ki so izpeljani pod morjem. Poleg predorov je tudi mnogo, mnogo mostov. V dežju in meglenem vremenu sva okrog 11.00 prispela v Svolvaer, kjer sva končno uspela napolniti jeklenke s plinom. Hurrrra!!! Pri plačilu sva ugotovila, da je na Norveškem zaračunavajo število poljnjenj, ne pa količino napolnjenega plina. Hmmm, v eni najinih jeklenk je bilo vsaj še 3 kg plina, a sva zanjo plačala polno ceno. Vreme se je popoldne zboljšalo in lahko sva občudovala in slikala pokrajino in naselja. Ko sva se približala ribiških vasici Hamnoi sva že kak kilometer prej v zraku zaznala vonj po ribah, ki je naznanjal, da je v bližini ribiška vasica. Hamnoi je tipično naselje ob obali s majhnimi lesenimi kočami na kolih, postavljenimi na skalnatem obrežju. Povsod naokrog so lesena stojala za sušenje rib, nekatera so polna že povsem suhih trupov rib, na drugih visijo suhe glave. Pot sva nadaljevala do naslednje vasice Reine, ki je turistično znana točka. Ustavila sva se in za spomin posnela nekaj traku videa in seveda je digitalec škljocal kar ves čas. V vaški trgovinici, ki je dobro založena z ribjimi dobrotami, je bilo očem prijetno razstavljeno vse, kar lahko ponudijo. Scena je bila zelo tipična, zato sem tudi tam naredila nekaj posnetkov. Od blizu sva si ogledala lesena sušila polna rib ali ribjih glav, vonj suhe ribe je zelo močan in še nekaj časa sem ga občutila v nosu. Zanimivo je, da ta sušila obletavajo galebi, a ni bilo videti, da bi jim suhe stvari teknile, saj niso bile zavarovane z mrežo. Nadaljevala sva proti Moskenesu, kjer sva načrtovala vkrcanje na trajekt, ki pelje do pristanišča Bodo na celini. V Moskenes sva najprej preverila urnik in ugotovila, da imava čas za ogled zadnje vasice na tem otoku, zanimive po najkrajšem imenu na svetuz eno samo črko - Å, ki ga norvežani izgovorijo kot ozki »o«. Kot kontrast naj tu omenim valižansko vasico z najdaljšim imenom Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch (58 črk). Å je slikovita ribiška vasica z muzeji in tipičnimi ribiškimi kočami na kolih ob obali. Na trgu imajo razstavljene modele ribiških ladij – minimundus v malem. Na skalnatem grebenu ob vasici gnezdi na policah ogromno galebov. Po ogledu sva se odpravila v Moskenes in se postavila v vrsto za trajekt, ki ga ne moreš rezervirati, pač pa se postaviš v vrsto, če je še prostor. Vkrcala sva se ob 19.30, vožnja je bila vse prej kot prijetna, saj se je trajekt zibal na valovih in to zibanje smo občutili tudi v želodcu. Vožnja je trajala 4 ure. Ko sva prispela v Bodo, sva se odpravila do 33 km oddaljen kamp blizu Saltstraumen, kjer sva prespala.

Tromso, lepotec severa

2009-06-24T13:27:00.000-07:00

Ponedeljek, 22.6.2009

Sončno jutro je obetalo lep dan in ko sva se po zajtrku odpravila v Tromso, sva kmalu spoznala, da je ta nenačrtovana pot pravo presenečenje. Vrstili so se slikoviti zalivi z zasneženimi gorami, kjer je sneg še vedno segal skoraj do morja, zelenimi dolinami in pobočji, slapovi, bogato vegetacijo in mnogimi lepimi naselji, ki so se kopala v soncu. Ko sva prihajala v 75 km oddaljeni Tromso, sva najprej zagledala oboke visokega elegantnega mostu in obrise bele nenavdno oblikovane cerkve trikotne oblike. Ko sva čakala na plin, sva si šla ogledat notranjost turistično zanimive cerkve in se sprehodila po mostu in okolici. Ugotovila sva, da je Tromso s slikovito okolico pravi biser severne Norveške. To je mesto z najsevernejšo univerzo v Evropi, pomembno pomorsko izhodišče, ki bi ga bilo res škoda zamuditi. Še posebno v tako lepem sončnem vremenu, ki sva ga komaj pričakala po zadnjih zelo mrzlih in oblačnih dneh. Neverjetno, a resnično, tudi v tej polnilnici nisva uspela napolniti jeklenk s plinom (zaradi drugačnih priključkov), a sva mesto kljub temu zapustila z lepimi vtisi. Od tu sva se odpravila proti Lofotskim otokom, s krajšim postankom v Narviku, ki ni ravno na tej poti, ker naj bi tam vendarle uspela napolniti jeklenki s plinom. Najlepši del te poti je bil pogled na fjord z zasneženimi gorami v ozadju pred sestopom v Narvik, kamor sva prispela ob 16.00, a na veliko razočaranje našla polnilnico s plinom že zaprto. Obratovalni čas od 7.30 do 15.30, kljub že številnim turistom iz cele Evrope in drugod. Zgleda da Norveška ni prav prijazna do turistov, imajo pretirano drage vstopnine, tudi sicer so cene visoke, obratovalni čas ni prilagojen potrebam obiskovalcev, pa še kaj bi se našlo. Na Statoil črpalki so naju potolažili z informacijo, da bova na najini poti uspela napolniti jeklenke ali v Svolvaerju na Lofotskih otokih, ali pa v mestu Bodo na celini. Nadaljevala sva najino popotovanje proti bližnjim Lofotskim otokom. Ti otoki so pogosta cilj turistov, vsekakor vredni obiska zaradi svoje edinstvene narave in lege. Sestavljajo jih visoki, pretežno goli skalnati grebeni,špičastih nevsakdanjih oblik, temnosive barve, ki se strmo dvigajo iz morja. Na njih je še vedno snežna odeja. Pod njimi pa modro severno morje in zelene dolinice z bogato vegetacijo in tipičnimi raznobarvnimi lesenimi hišami. V sončnem vremenu in z dobro vidljivostjo sva imela priliko uživati ob pogledih na to stvaritev narave. Cesata teče okrog zalivov. Uspela sva priti do prvega otoka, kjer sva prenočevala v manjšem kampu ob jezercu v bližini Lodingena. Cena kampa ni bila visoka.

Nordkapp in mrzel severni veter

2009-06-24T02:04:00.001-07:00

Nedelja, 21.6.2009

Zbudila sva se v mrzel zimski dan z močni sunki ledenega vetra in kapljicami dežja. Za slovo sva seveda zgradila majhno kamnito piramido za srečo poleg spomenika, ki so ga izdelali otroci pred nekaj leti. Ta dan so pred simbolom Nordkappa na koncu rta postavljali cilj rekreativnega 64 dnevnega teka od Barija na jugu Italije do Nordkappa-Race across Europe. Še nekaj posnetkov in odpravila sva se novemu cilju naproti. Že po par kilometrih sva srečala prve tekače, ki so se premraženi in mokri v vetru bližali cilju. Vesela sva, da sva Nordkapp doživela v mrzlem in neprijaznem vremenu, ki je značilen za ta konec sveta in na svoji koži občutila, kaj morajo preživljati prebivalci v tem okolju.
Pusta, skalnata pokrajina, prekrita z mahovi, lišaji in rjavo travo se je vlekla prav do kraja Alta, kjer se je nenadoma spremenila. Pred Alto je pot vodila ob reki. Na desnem bregu reke so bile po pobočju vidne vikendice ali »summer cottages«, kot jim pravijo, ob reki pa veliko ribičev. Od Alte dalje je poseljenost precej gostejša, pa tudi zelenja je veliko. Pogled na drevje, zelene travnate površine, hiše in celo živina na paši je prijeten, skoraj tak kot pri nas v alpskih dolinah, geografsko pa na samem severu Norveške. Vse to je seveda posledica toplega zalivskega toka. Naselja so gostejša s tipičnimi lesenimi hišami, raznovrstnih pastelnih barv od bele pa do temno rdeče prav povsod. Bojan jih je primerjal hiškam iz lego kock. Od tu sva se vozila po dolinah in zalivih, nabirala kilometre in zaradi neštetih zalivov pot traja dolgo časa. Prespala sva kmalu po priključku na glavno cesto proti mestu Tromso, ki sicer ni bil v najinem načrtu, a sva ga dodala, ker sva rabila plin. Prav pri plinu sva ugotovila, kako se standardi v EU razlikujejo, kjer človek tega ne bi pričakoval. Že od Finske dalje, nisva mogla zamenjati jeklenke za plin ali jo napolniti, zaradi drugačnih priključkov. Po dolgotrajnem iskanju sva zvedela, da v Tromsoju polnijo jeklenke. (slike sem večina posnela med vožnjo, zato kvaliteta ni najboljša)

Pot do Nordkappa

2009-06-24T01:56:00.000-07:00

Sobota, 20.6.2009

Po zajtrku sva se poslovila od udeležencev seminarja in tutorjev in se odpravila proti severu. Sivi dežni oblaki so nizko viseli nad finsko pokrajino. Bilo je kar mrzlo za ta letni čas, tudi za Fince. Ko sva se bližala norveški meji, je začelo deževati. Mejo sva prestopila pri kraju Karigasnjiemi in pot nadaljevala proti Skoganvarre in Lakselv, kjer sva nato vozila ob morju. Srečevala sva veliko motoristov in kamperjev, pa tudi kolesarjev, vsi smo se do Nordkappa podali v tem hladnem deževnem vremenu. Zadnji del poti je zelo slikovit, saj na eni strani visijo nad teboj sive skrilaste skalnate gmote različnih oblik, na drugi pa obala in morje. Najini stalni spremljevalci so bile številne skupine severnih jelenov, ki se nemoteno pasejo po pobočjih in se tudi podajo celo čez cesto do morja. Zato je treba biti med vožnjo zelo pazljiv. Pred ciljem sta dva daljša (najdaljši je 6800 m dolg pod morjem) in nekaj krajših predorov. Pred vstopom v najsevernejšo točko Evrope sva plačala 192 kron za avto z voznikom in sopotnika v eno smer (skupno 44 evrov v dve smeri), za vstop v najožje območje Nordkappa pa še vstopnino v višini 430 kron za oba skupaj ali 48 evrov. Ni poceni! Nordkapp naju je pričakal z ledenimi sunki vetra in dežjem. Nase sva nadela vsa razpoložljiva oblačila - trojne hlače, pet rokavov, dvojne nogavice, kape, rokavice in šale in se podala do razgledne točke. Bilo je veličastno, kljub temu, da nisva dočakala polnočnega sonca, saj sva ga občudovala dva dni zapored v Inariju. Obvezno slikanje vseh kotičkov in previsov, simbolov in seveda sebe. Prespala sva na parkirišču v družbi velikega števila kamperjev in avtomobilov in v ritmu sunkov močnega vetra in gretju. Ponoči pa se je na sosednjem parkirišču zvrstilo več kot 20 avtobusov turistov. Velika stavba na koncu rta z restavracijami, trgovinami, kinodvorano, pošto, galerijami, muzejem in veliko areno za opazovanje polnočnega sonca se napolni šele okrog polnoči. Prespala sva na parkirišču skupaj s številnimi drugimi kamperji, avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi in ob močnih sunkih ledenega severnega vetra.

Inari v polnočnem soncu

2009-06-18T22:40:00.000-07:00

Četrtek, petek 18.6,09, 19.6.09

Tokrat nas je že drugič po oblačnem dnevu presenetilo polnočno sonce v polnem sijaju. Čeprav sem že skoraj spala, me je posebna rumenkasta svetloba, ki je nenadoma zasvetila skozi debele zavese v sobi, opomnla, da je polnočno sonce 'na pohodu'. Vzela sva aparat in naredila nekaj posnetkov z balkona najine sobe. Obrnjena je proti soncu in zato sva z užitkom občudovala to posebnost teh krajev. Udeleženci so zunaj iskali najboljše točke za slikanje Laponskega sonca.

Četrtek je sicer izzvenel v delu z ejournalom, saj so udeleženci postali že pravi eksperti. Moja skupina C je delovna in zelo zainteresirana in v veselje mi je deliti z njimi moje izkušnje. Po 17.00 uri je del skupine odšel na polet nad jezerom, nato je bila večerja in po večerji se je večina odpravila na farmo severnih jelenov. Z Bojanom pa sva šla 'down town' po nakupih spominkov. Termometer je sicer kazal 9°C, a ker je pihal leden veter z jezera, sem imela občutek, da je le okrog 0°C, brrrrrr... Oblečena sem bila v vsa topla oblačila, kar sem imela s seboj, pa me je vseeno zeblo.

Midnight-sun Course - eJournal

2009-06-17T11:34:00.000-07:00

Ponedeljek, torek in sreda, 15-17-junij 09

Stekel je seminar, ki se ga udeležuje 45 učiteljev iz 16 držav EU. Prenočujemo v Hotelu Kultahovi v Inari, seminar pa poteka v bližnji šoli, ki služi ohranjanju Sami kulture (jezika, navad, obrti...). Delo poteka v delavnicah in raznih dodatnih predstavitvah. Ob uradnem delu pa je poskrbljeno tudi za spoznavanje naravnih lepot Laponkse in kulturnih znamenitosti kraja.

Ponedeljek je bil kar precej utrudljiv, saj smo imeli delavnice do 17.00 in se nato odpravili v SIIDA muzej Sami kulture v centru mesta. Muzej slikovito predstavlja njihovo kulturo in zgodovino od začetka izpred 12.00 let, takoj po ledeni dobi. Tam smo se tudi podkrepili z dobro lokalno hrano - jelenov golaž na lokalni način. Ker je bil dan precej sončen in se ta čas vreme hitro spreminja, smo se odločili, da namesto v torek kar danes z ladjo obiščemo nekaj kilometrov oddaljeni sveti otok Ukko island, ki je znan po čaščenju poganskih bogov še pred prihodom krščanstva. Izlet je bil pravo doživetje, saj je pogled z otoka nudil enkratne poglede na jezero in ostale bližnje otoke (skupaj naj bi jih bilo kar 3318). Vračali smo se okrog polnoči, a polnočno sonce so na žalost zakrivali oblaki.

V torek so udeleženci že bolje spoznali okolje eJournal, sami tudi že ustvarili nekaj zanimivih člankov, zvečer pa smo skupaj pripravili nacionalno srečanje s pokušino jedi in pijač 16 držav. Bilo je res lepo in prijetno doživetje.

Sredino popoldne smo preživeli v prijetn družbi Sami vodičke Irine, s katero smo se z avtobusom odpravoili do Sami vasice Nellim, na V delu jezera Inari. Obiskali smo njihovo pravoslavno cerlkvico, se od'pravili do nekaj kilometrov oddaljene izliva jezera Inari v reko Pacioki, ki teče v Barnentsovo morje. Peljali smo se ob dvokilometrski obmejni coni z Rusijo. Vstavili smo se na mostu čez reko in ovekovečili lepote narave in sebe. Natao smo odšli v vasico Nellim, kjer so nam prikazali domače izdelk in oblačila. Ena najstarejših domačinl nam je zapela nekaj Sami pesmic v vseh treh jezikih Sami, starejši domačin pa je ubrano zaigral na dvojne orglice. Obisk smo kronali z slastnimi sami jedmi, ki so jih sestavljali sami domači proizvodi (bela riba, losos, severni jelen na različne načine z dodatki njihovih začimb, krompir, kruh, jagodičevje, oskusni namazi in sladice, z obveznim čajem iz treh različnih domačih zelišč). Vse nas je presenetila ta pestrost hrane, saj na pogled okolica daje vtis nerodovitne zelmje z mahom, iglavci in brezami. Vrnili smo se zvečer, če temu sploh lahko v tem času to rečemo (Italijan je pripomnil, da pozdrav dobere večer ne pride v poštev ob teki svetlobi), ki sva ga zaključila s prijetno savno (imaa jo namreč kar v svoji sobi!!!).

Inari

2009-06-14T11:44:00.000-07:00

Nedelja, 14.6.2009

Hotelski zajtrk ob 8.30 s celotno mednarodno skupino tutorjev in odhod proti naši destinaciji Inari (cca 70 km). Polovico poti smo se vozili ob eno izmed največjih jezer Inari, ki ima 3318 otokov. Pot je resnično slikovita, jezero, kamnita obala, drevje, otočki. Lahko bi človek naredil nešteto posnetkov. Ker nismo imeli veliko časa, so posnetki nastali kar med vožnjo. Kot naročeno so nam pripravili presenečenje tudi seveni jeleni, ki so se v krdelu pasli ob cesti in mirno prečkali cesto, ko smo se ustavili. Pa še ena zanimivost. V nedeljo dopoldne smo opazili, da avtomobile ustavlja policija in ko smo prišli na vrsto tudi mi, je policist ponudil Bojanu cevko in spoznali smo, da kontrolirajo alkoholiziranost voznikov. Moral je priti na Finsko, da je to prvič izkusil (ha, ha). Vse skupaj je trajalo 5 sekund in to sredi ceste. Zares so učinkoviti. Lep primer, kako hitro in enostavno preverjati to nadlogo.
Dopoldne smo prispeli v Inari, majhno mestece ob jezeru Inari z bogatim muzejem Sami kulture (SIIDA). Sami, po naše Laponci, živijo v Rusiji, Finski,Švedskem in na Norveškem.
Odpravili smo se do šole (laponske kulture), kjer smo preverili delovanje opreme za seminar in uredili učilnice. Ob 14.00 smo sprejeli skupino deležencev seminarja, ki je proispela iz letališča. Pozneje smo se z čolnom odpravili do nekaj km oddaljenega otoka, kjer načrtujemo organizirati nacionalni večer s pokušino jedi, ki so jih prinesli s seboj udeleženci iz 17 držav EU. Otok je zelo zanimiv, nedotaknjen in slikovit.
Ob 18.00 smo imeli uradno predstavitev programa seminarja, izvajalcev in udeležencev. Po večerji pa je bila na programu, kaj drugega kot savna, za vse tiste, ki jo nimajo v sobi. Midva si jo lahko privoščiva kar v svoji sobi.

Nekaj utrinkov opisanega najdete v spodnjem prikazu.

Saariselka

2009-06-14T09:07:00.000-07:00

Sobota, 13.6.09

Zbudila sva se v hladno jutro, še posebej, ker nama gretje ni delalo. Ugotovila sva, da nama je zmanjkal plin. Na srečo imava tudi rezervno bombolo. Zajtrk kot ponavadi. Kamper sva parkirala v okolici apartmajev ali depandans hotela. Ker sedaj ni sezona, ni bilo turistov. Nato sva se odpravila do recepcije hotela in dobila sobo. Saariselka je znano finsko turistično naselje z različnimi hotelskimi zgradbami. Stalnih prebivalcev praktično ni, v turistični sezoni pa se tu zbere nekaj tisoč turistov, ki uživajo v prostranih in osvetljenih stezah za smučarski tek ali pa v smučanju iz bližnjega 437 m visokega hriba Kaunispaa. Po nastanitvi v sobi novozgrajenega hotela sva se odpeljala na ta bližnji hrib z lepim razgledom na prostrano področje Laponske. Tu pa tam še vedno ležijo krpe snega na višjih osojnih legah. Smučarska sezona se začne v oktobru in konča v maju.
Popoldne se je zbrala celotna skupina tutorjev za seminar v Inariju. Imeli smo sestanek in uredili gradivo za udeležence. Zvečer smo po večerji še zaplesali ob živi glasbi, pravijo, da je tu v sezoni vsak dan ples. Pravo presenečenje je, da Finci ljubijo karaoke in ples in imajo v karaokah prave nastope (vabijo celo s plakati).
Nekaj slikovnih utrinkov iz tega dne.

Kemi, Rovaniemi, Polarni krog

2009-06-13T02:08:00.000-07:00

Petek, 12.6.09

Zajtrk kot ponavadi okrog 8.30. Odpraviva se v center mesta, kjer najdeva moderen kulturni center z galerijo, gledališčem in mestno knjižnico, ki je bila tudi moja destinacija.
Tu sem preverila in napisala najnujnešo e-pošto in Bojan je pregledal najnovejše novice iz dnevnega časopisja v Sloveniji.
Nato sva se odpravila na kratek sprehod do pristanišča in bližnjega parka z gledališčem na prostem. Kemi je mestece s širokimi ulicami in velikim trgom. Popotovanje sva nadaljevala proti 122 km oddaljenemu Rovaniemiju.

Rovaniemi je prestolnica Laponske, ki leži na sotočju dveh najdaljših finskih rek, Kemijoki in Ounasjoki. Je danes moderno mesto, po pvršini največje v Evropi, a večina prostora prekriva gozd :-).

Ogledala sva si le smučarski skakalni center, kjer je tudi lep razgled na celotno področje. Čakal naju je tudi postanek na črti polarnega kroga, ki je oddaljena le nekaj km od Rovaniemija.

Tu sva se slikala z eno nogo čez črto polarnega kroga in obiskala tudi Božička v njegovi uradni rezidenci. Prijazno naju je sprejel, seveda je vedel za naše glavno mesto, in, da smo vsaj 3000 km oddaljeni od njega. Obljubil je, da se vidimo ob naslednjem božiču, takrat pa kar pri nas doma. Na poti proti Saariselki, oddaljeni 255 km sva tudi prvič videla severne jelene, morda pa so bili božičkovi ;-) .
Pokrajina se je kmalu začela spreminjati, drevje je vedno manjše, pa tudi pomlad je tu šele na pohodu. Temperature so temu primerne. Opravila sva 395 km.

Finska - Lahti, Kuopio, Kemi

2009-06-13T01:58:00.000-07:00

Četrtek, 11.6.09

Najprej zajtrk, nato sva si ogledala lepo urejen in velik kamp, ki leži ob lepem jezeru. Ima urejeno kopališče, pa savno v leseni hiški na majhnem otočku. Za ta letni čas je bil že kar dobro zaseden. Nato sva se odpravila v center mesta Kuopio, kjer sva kupila pretvornik za elektriko, nato pa poiskala knjižnico, ker sem nujno rabila interneteno povezavo. Tam sva bila do 12.00. Popotovanje sva nadaljevala proti Oulu, mestu z okoli 100 000 prebivalci, ki leži ob Baltskem morju. Kratek postanek, občudovala sva zelene površine ob morju, kjer se je rekreiralo staro in mlado. Po postanku sva se odpravila naprej do mesteca Kemi v najsevernejšem zalivu Balstkega morja. Tu sva ob morju našla manjši kamp. Lahko rečem, da so me finski kampi prijetno presenetili s čistočo sanitarij z obilico prijetno tople vode, ki jo na takem popotovanju resnično potrebuješ. Danes sva opravila 470 km.

Sreda, 10.6.09

Zajtrk kot ponavadi, priprava avtodoma za pot (voda) in odhod ob 11.00 proti Lahtiju. Potovanje je prijetno, saj na avtocesti ni veliko prometa in zanimivo, nikjer ne plačuješ cestnine.

GPS naju je pripeljal do želene točke na obrobju mesta Lahti (Sepulsselka ridge), zimskega športnega središča s tremi smučarskimi skakalnicami in stadionom. Največja skakalnica se v poletnem času konča, ne boste verjeli, s plavalnim bazenom :-). Iznajdljivo, kajne! Popotovanje sva nadaljevala proti Kuopiu, mestecu s 80 000 prebivalci, ki leži ob velikem jezeru, kjer sva tokrat načrtovala nočitev.
Čeprav sva se ves čas vozila v območju neštetih jezer, sva le nekaj od njih lahko občudovala iz avta, saj nama je pogled do njih zastiralo drevje. Finska je dežela tisočerih jezer in gozdov, tu pa tam, kakšno naselje ali hiša, ob križiščih pa poštni nabiralniki za bljižnje prebivalce in to sceno doživljaš na vsakem koraku. Danes sva prevozila 530 kilometrov. Noč sva prespala v bližini kampa, družbo nama je delal še en avtodom s parom iz Španije.

Helsinki 09

2009-06-13T01:51:00.001-07:00

Torek, 9.6.09

Tokrat sva dan posvetila turističnemu pohajkovanju po glavnem mestu Finske. Po zajtrku sva se z avtobusom in vlakom odpravila v Helsinki, kjer sva si mesto ogledala najprej z avtobusnim ogledom (city sight seeing bus).

Tak ogled domogoča, da v kratkem času dobiš vtis o mestu in njegovih znamenitostih. Organizirali so tudi dva kratka postanka, eden še posebno zanimiv pri nevsakdanji cerkvi vklesani v skalo (Rock Church).

Nato sva si še peš ogledala najpomembnejše točke v centru mesta (glavni trg nad katerim kraljuje impozantna bela katedrala in vladna palača na eni in univerzo na drugi strani. Slikala sva se pri kipu ruskega carja, ki krasi ta trg. Dan je bil kar precej hladen za ta letni čas (11°C, zjutraj pa okoli 8°C)in vetroven povrhu, pa tudi rosilo je občasno. Po kosilu na pokriti tržnici sva celo uživala v latino ritmih finskega ansambla v bližnjem parku. Nato sva se odpravila prenočevat v najin kamp.

Ponedeljek, 8.6.09

Po zajtrku sva se odpravila v pristanišče. Iskala sva trajekt za Helsinki in ker se prej nisva pozanimala o urniku trajektov, sva imela nekaj težav. Odhodi so možni iz ABC in D terminalov. Na žalost sva se najprej odpravila do A,B,C terminalov in ugotovila, da gre od tu prvi trajekt šele popoldne.

Odpravila sva se do D terminala, kjer sva čakala 2 uri in nato na velikem in dobro opremljenem trajektu v dveh urah prispela v Helsinke. Na trajektu sem celo prebrala in napisala e-pošto, saj je bil omogočen brezplačen brezžični internet. V Helsinke smo prispeli ob 16.00 in ko sva se izkrcala sva se odpravila k finskemu kolegu na dom (Ilpo Halonnen) v Vanto, predmestje Helsinkov.

Skupaj z ženo sta nam postregla s finskimi specialitetami, poklepetali smo o značilnostih pri nijih in pri nas in nato naju je Ilpo odpeljal do bližnjega kampa Oittaa, ki leži ob jezeru. Kamp nudi sanitarije, prho, kuhinjo in pralnico. Prespala sva, noč je bila kar hladna, zato sva morala vklopiti gretje v avtodomu. Na srečo imava to možnost.

Tallin

2009-06-13T01:33:00.001-07:00

Nedelja, 7.6.09

Zjutraj naju je prebudil rahel dež in hladno vreme. Pokrajina je vsaj ob cesti malo poseljena, če pa so tu pa tam kmetije ali zaselki, pa se na travniku pred vsako hišo pase krava. Očitno jim ta pokriva potrebe po mleku in mlečnih izdelkih.

Pot naju je vodila preko Litve v Latvijo in Estonijo. Pokrajina je bila večinoma ravna, travnata ali obdelana polja, od Rige naprej pa so nas obdajli gozdovi. Večinoma so iglavci in breze.

Cesta je bila lepa in ne preveč prometna. Začuda ni bilo veliko kamijonov. Mejne prehode med državami označujejo le še ostanki carinsko policijskih stavb. Od Rige naprej je pot vodila ob Baltskem morju, ki pa sva ga videla in potipala šele tik pred Estonijo. V Estoniji naju je na poti prvič ustavila tudi policijska kontorla.

V Tallin sva prispela pozno popoldne in ker deluje Murphy, ko je najmanj treba, nama je pregorela varovalka, ki polni GPS. Tako sva v labirintu mestnega vrveža komaj našla Tallin city camping. Varovalk na bencinckih črpalkah seveda ne prodajajo, kar je dobro vedeti, ko potuješ. No, za naprej sva si naredila zalogo te vrste. Ta dan sva prevozila 538 kilometrov.

Pod večer sva se odpravila na potep po starem mestnem jedru Tallina. Bila sva prijetno presenenčena nad lepoto starega mesta, ki ga krasijo slikovite uličice, ostanki mestnega obzidja, grad in prietno sproščeno vzdušjem nasploh. Res vreden ogleda.

Prespala sva v mestnem kampu, ki leži ob zalivu. Kamp nudi prijetno tolpo prho, urejene sanitarije, brezplačni brezžični internet in celo sauno za ceno cca 20 eur za najin primer.

Poljska, Litva, Latvija, Estonija

2009-06-13T01:28:00.000-07:00

Sobota 6.6.09

Naslednji dan sva pot nadaljevala proti Čestohovi, cestišče je bila na splošno na Poljskem v
slabem stanju, valovito, luknjasto, vidne kolesnice, v poprečju precej slabo za tako tranzitno pot.

Tu pa tam, so tudi novi odcepi in vidna so gradbišča. Severovzhodni del Poljske je manj poSseljen in preden se približaš Litvi se cesta že zboljša.

Prespala sva v Litvi na postajališču nekaj kilometrov naprej od Kaunasa.

Potepanje po Skandinaviji

2009-06-08T04:32:00.000-07:00

Petek, 5.6.2009

Danes sva se z Bojanom odpravila z avtodomom na enomesečno pohajkovanje po Skandinaviji. Povezano je seveda tudi z mojimi zadolžitvami na Midnightsun seminarjem, ki ga izvajajo Finci v kraju Inari na Laponskem. Tam bova preživela zanimiv teden s skupino 45 EU učiteljev, ki si bodo nabirali znanje o uporabi eJournala v šolstvu. Sem v skupini izvajalcev iz Finske, Nizozemske in Irske in skupaj soustvarjamo seminar, ki je del Comenius izobraževalnih programov.
Prvi dan sva ob lepem sončnem vremenu uspela opraviti 950 km in sicer naju je pot vodila iz Nove Gorice, preko Ljubljane, Maribora, mimo Dunaja, skozi Bratislavo, po avtocesti do severa Slovaške. Tu sva prečkala Češko (50 km), šla mimo Češky Tešin in vstopila na Poljsko pri Cieszyn. Od tu naju je pot vodila proti kraju Katowice. Popotovanje nama navigira GPS Navigon. Imela sva kar nekaj težav povezanih s prometnimi znaki pred in v Katowicah, pa še GPS nisva imela prav nastavljen. No na srečo sva zadevo uredila in Navigon naju je končno postavil na pravo pot proti Varšavi. Nekaj kilometrov iz Katowic sva na postajališču prespala. Prvi dan sva opravila dobrih 950 km.

SIRIKT 2009

2009-04-19T12:13:00.000-07:00

V tem tednu je potekala mednarodna konferenca SIRIKT 2009 v Kranjski Gori. V vseh štirih dneh se jo je udeležilo skupaj skoraj 670 udeležencev iz Slovenije in tujine. Program je, kot vsako leto, tudi tokrat ponujal paleto zanimivih predstavitev in delavnic, rekli bi za vsakogar nekaj.
Na konferenci je predaval tudi g. Erik Verhulp iz Nizozemske, ki je predstavljal, kako so pri njih uvajali e-skupnosti za različne skupine učiteljev. Predstavil je marsikaj uporabnega tudi za nas.

Naj predstavim nekaj utrinkov iz konferenčne fotogalerije na "svojo" temo.

Saba in njenih 8 maldičkov

2009-04-06T00:01:00.000-07:00

V soboto 4.4.09 sva z Bojanom šla na obisk k Petru, da si ogledava mladi zarod njihove Sabe. Saba je čistokrvni aljaški malamut. Aljaški malamut sodi med nordijske pasme psov. To je ena izmed najstarejših pasem vlečnih psov. Ime je dobil po eskimskem plemenu Mahlemut, ki je živelo na Aljaski. je izredno zvest svojemu gospodarju in zelo inteligenten in Saba je pravi vzor. (več o teh prekrasnih psih si lahko preberete na tem naslovu ALJAŠKI ALAMUT),
Saba je pred kratkim skotila osem ljubkih čistokrvnih mladičkov. Pogled nanje je bil zares nekaj posebnega. Igrali smo se z njimi, jih božali in občudovali. Peter in vsa družina živi z njimi v pravi simbijozi, kar se vidi pri psičkih, ki so prijazni in uživajo v pozornosti.
Sicer pa naj utrinki spregovorijo kaj več o igrivih mladičkih. Na posnetkih so tudi mlade muce, ki so doma v Bogi vasi pri stricu in teti, ki sva ju tudi obiskala ta dan. Torej sobota je bila posvečena predvsem našim malim prijateljem.

Poleg tega sem posnela tudi kratek video, da si boste lažje predstavljali te prekrasne psičke in ponosno "mamo" Sabo. Pogled nanje je nepozaben.

Še zadnji utrinki iz Tartuja

2009-03-17T11:26:00.000-07:00

V soboto smo imeli še zadnje delavnice in predstavitve, posebno tržnico e-tools, ki so jih predstavili učitelji in profesorji iz Tallinna. Dan smo zaklučili s sprehodom od univerze do hotela. Zvečer pa smo se udeleženci srečali na družabnem večeru, kjer smo se vsak po svoje predstavili v zabavnem programu. Tokrat je Slovenijo zastopalo rekordnih 5 udeležencev, ki smo pripravili pravo akrobatsko točko. Seveda je bil glavni kreator naš kolega Radovan, ki se spozna na take vragolije. Kakorkoli že, uspelo nam je nasmejati občinstvo in izvabiti začudenje in bogat aplavz. Sicer pa naj vam spodnje slike pričarajo tisto našo koreografijo. Pa naj še kdo reče, da nismo od muh :-)!!! Poleg tega smo se tudi s simboličnimi darili zahvalili gostiteljici dr. Anne Villems.

Petek, 6.marec 2009 - obisk Unipiha Primary School

2009-03-06T23:36:00.000-08:00

Več slikovnega gradiva s konference najdete na ESP portalu.

V petek zjutraj je bil na programu obisk različnih šol v Tartuju in okolici. Izbrala sem majhno šolo, ki je 25 km izven Tartuja in je gotovo ena izmed najmanjših šol v Estoniji in tudi Evropi.

Trenutno ima 17 učencev v dveh razredih in Eha je učiteljica, ki je postavila to šolo na zemljevid Evrope prav z njenim entuziastičnim delom v mednarodnih projektih. Obisk je bil pravo doživetje, popestreno s programom, ki so ga pripravili učenci in učitelji in pogledom na lepo zimsko idilo podeželja.
Kratek filmček o predstavi na šoli.

Torek in sreda v Tartuju

2009-03-04T09:40:00.000-08:00

Trije dnevi so za nami in prva skupina udeležencev je že opravila prvi dan usposabljanja na kontaktnem seminarju. Kako je bilo, pa si oglejte v spodnjih utrinkih, ki jih je zabeležil moj fotoaparat.

ESP 2009 konferenca v Tartju, Estonija

2009-03-03T02:18:00.000-08:00

V dnevih od 2.3. do 8.3.2009 sem v Tartuju na ESP konferenci. Tokratna tema konference je, kako povezati šole v sprejemljivejšo bodočo družbo. Tartu je univerzitetno mesto, ki leži približno 200 km jugovzhodno od glavnega mesta Tallinn.Več o dogajanju na konferenci bom dodala te dni. Trenutno lahko samo povem, da je tu še prava zimska idila in da danes še vedno sneži. Potrebno se bo toplo obleči, obuti in ne pozabiti na rokavice in kapo, ko gremo ven. :) Takšen pa je pogled iz mojega hotelskega okna, da si boste predstavljali, kako je v resnici.

LETHE SREČANJE V HELSINKIH

2009-01-26T08:26:00.000-08:00

Predzadnje srečanje partnerjev Comenius projeka LETHE je organiziral finski part ner EUNEOS v Helsinkih. Zbrali smo se 22. Januarja v hotelu Arthur.
Uradno srečanje je potekalo v konferenčnih prostorih hotela v četrtek. Koordinator projekta g. Fabrizio je predstavil aktivnosti, ki jih je potrebno izvesti v zadnjem letu projekta, razložil metodologijo izvedbe in okolje v katerem bodo učenci in učitelji delali. Za zakjuček smo se seznanili tudi z Emoionland on-line igrico za otroke. Dogovorili smo se tudio v katerih rokih je potrebno izvesti vse načrtovano in se odločili, kdaj bo organizirana konferenca na temo LETHE v Italiji v Villi Montesco v Cita del Castello blizu Arezza. V okviru srečanja nas je organizator popeljal po mestu Helsinki in predstavil njegovo zgodovino in znamenitosti. Zvečer smo preizkušali tudi dobrote laponske kuhinje z obveznim jelenjim mesom.
Srečanje je izzvenelo v prijetnem delovnem vzdušju obkroženo s hladno a čarobno zimsko-sneženo finsko idilo.

40 OBLETNICA MATURE UČITELJIŠČA V TOLMINU

2008-09-16T07:22:00.000-07:00

6. septembra se nas je, v zgodnjem popoldnevu pred bivšim učiteljiščem v Tolminu, zbralo 17 zadnjih maturantov učiteljišča, generacija, ki so ji vsi pripisovali bolj črno zaposlitveno prihodnjost. Po svoje smo imeli srečo in smolo hktrati, saj so po drugem letniku s fasade pred glavnim uhodom v šolo umaknili napis "učiteljišče" in nas nekako potisnili v "ilegalo", je pa tudi res, da od takrat dalje ni nihče več mogel ponavljati letnika, zato so nam kdaj pa kdaj pogledali tudi skozi prste. Kakorkoli že, daljnega 1968 nas je 27 dijakov maturiralo in se vsak po svoje podalo usodi naproti.
Trije sošolci in razredničarka so medtem že umrli, zato smo se najprej odpravili na pokopališče in se za trenutek posvetili njihovemu spominu.
Srečanje smo nadaljevali v gostišču Rutar, kjer smo v prijetnem klepetu tudi z nekaterimi našimi profesorji obujali spomine. Nazdravili pa smo tudi kolegu Zdravkotu, ki je na ta dan praznoval rojstni dan.
Bilo je prijetno in obljubili smo si, da se v prihodnje srečamo pogosteje. Pa pustimo času čas, morda nam le uspe.
Nekaj slikovnih utrinkov s srečanja:

LETHE SREČANJE V ELAZIGU, TURČIJA

2008-09-07T04:08:00.001-07:00

Naše 3. LETHE srečanje je organiziral dr. Cevdet Emin Ekinci, predstavnik Firat Univerze v Elazigu, naš partner iz Turčije. Potekalo je od 1. do 2. septembra.
Elazig je univerzitetno mesto ob zgornjem toku reke Eufrat v Anatoliji. Obkrožajo ga jezera Karakaya, Keban in Hazar. V ozadju so tudi gore, višje kot 2100 m. V kratkem času, ki nam je bil na razpolago smo si ogledali spomenik Belek, ki leži v prku Harput in predstavlja Belek Gazija, komandanta Sultana Alparslana na konju. Harput je grad, ki je v svojem obzidju nudil zavetje pred barbari mnogim ljudem različnih narodnosti in ver. Pravijo, da so mogočno obzidje gradili tako, da so za vezivo uporabljali mleko.
Obiskali smo tudi tipično hišo tega področja, ki je danes kulturni spomenik in je lep primer življenja, opreme in navad teh prebivalcev.
Okolica Elaziga je več ali manj pusta, saj so poletja zares vroča in sonce dobesedno požge vso travo in zelenje. Na stavbah tako kot na Cipru opazimo manjše vodne cisterne, ki pomagajo prebivalcem premostiti morebitno pomankanje vode. V mestu na ulici srečaš ogromno ljudi, še posebej v tem času, ker so imeli ramadan, smo po sončnem zahodu na ulicah srečevali cele družine. Promet je zelo gost in vsepovsod po ulici prodajajo njihov mehki kruh, bolj podoben palačinkam in na vsakem koraku te vabijo čistilci čevljev.
Utrinki s srečanja:

Na povratku iz Elaziga sem preživela zanimiv dan v Istambulu, večmiljonskem mestu zanimivih kulturnih spomenikov še iz časov Bizanca. Celodnevni organiziran ogled, mi je ponudil le delček bogastev, ki jih to zares lepo mesto ponuja obiskovalcu. Očarali so me Blue Mosque - Modra mošeja s šestimi stolpiči in prekrasno ornamenturo v notranjosti, muzej Hagia Sofia, ki je bila v preteklosti najprej krščanska cerkev nato so jo preuredili v muslimansko mošejo, danes pa je zanimiv muzej ter zares enkratna palača Topkapi, ki je bila rezidenca Otomasnkih Sultanov in center vladne administracije celih 400 let. Palača je zanimiv primerek različnih Ottomanskih arhitektrunih stilov, dragocenih kolekcij in zelenih parkov. Pogled na Bosporsko ožino in azisjki del Instambula pa je res enkraten.
Istambul stoji na stičišču dveh kontinentov, se razprostira tako na evropskem kot tudi na azijskem delu , ki ju ločuje Bospor in povezujeta dva dolga mostova. Vsekakor bom v prihodnjosti še načrtovala obiskati to zanimivo mesto. Posebej me je presenetila prijaznost in odprtost prebivalcev.
Nekaj utrinkov z mojega potepanja po delčku Istambula si lahko ogledate v spodnji predstavitvi.

ŠE ZADNJI UTRINKI IZ LAPONSKE

2008-06-17T12:14:00.000-07:00

V sredo, 11.6.08, smo se preselili v izobraževalni center Vasatokka, kjer smo se pod budnimi očmi Eska in Laure v poznih večernih urah s kanuji preveslali 3 kilometre po jezeru do reke, se sprehodili do brzic in se vrnili k že pripravljenemu tabornemu ognju. Utrujeni, a zadovoljni in lačni smo se lotili peči hrenovke in pogasili žejo s kozarčkom dobre pijače.

Četrtek je bil namenjem zaključku in evalvaciji seminarja ter podelitvi potrdil. Nekaj udeležencev se je poslovilo, več kot 30 pa se nas je v petek udeležilo ekskurzije do norveškega pristaniškega mesteca Kirkenes, visoko nad polarnim krogom. Na poti smo se ustavili na najbolj severni točki EU, kjer smo si privoščili finsko kavo in dobili posebno potrdilo z žigom o tej točki. Pokrajina na Norveškem je povsem drugačna, saj tu ni dreves, je pa več travnikov, kjer se pase živina. Zvedeli smo, da država posebej nagrajuje tiste mlade, ki se po študijo vrnejo v te kraje in se ukvarjajo z živinorejo in kmetijstvom. Dan je bil oblače in zelo hladen. Hladno Barentsovo morje, leden veter in nizka temperatura je botrovala, da smo se vsi zavili v vsa mogoča oblačila, da bi lahko pojedli kosilo na lepi razgledni točki.

V soboto smo imeli ravno dovolj časa, da smo obiskali farmo severnih jelenov na samotni kmetiji v bližini Vasatokka. Poleg zanimivih običajev in navad smo se lahko mirno sprehajali med severnimi jeleni, jih hranili in božali. Povedali so nam, da te jelene uporabljajo tudi za vleko v zimskem času. Dan je bil lep, sončen in v poznem popoldnevu smo se odpravili na letališče v Ivalo.

Enajsdnevno potepanje po Laponski je bilo zares zanimivo in pestro. Noč iz petka na soboto sem prespala v Helsinkih in se preko Dunaja vrnila domov.

OBISK VASICE NELLIM OB JEZERU INARI

2008-06-08T12:32:00.000-07:00

Nedelja, 8. junij. Danes imamo prost dan in smo obiskali laponsko vasico Nellim, ki leži le nekaj kilometrov oddaljena od ruske meje.

Laponci se delijo v tri večje skupine in so večina razkropljeni po skandinavskem polotoku (Norveška, Švedska, Finska in Rusija). Vseh skupaj pa jih je le še nekaj več kot 7000. Trudijo se obdržati svojo specifično kulturo, jezik in navade, pri čemer jim pomagajo tudi večinski narodi. Na žalost pravijo, da vse več mladih laponcev odhaja na študij v večja mesta in se ne vrača več.

Na poti nas je presenetil pravi sneg in hladen veter, a vseeno nam je bilo toplo ob glasbi, petju in predstavitvi laponskih oblačil in obrti. Na cesti skoraj ni avtomobilov in ljudi, zato pa so nas pogosto presenetili losi, ki so se pasli ob poti.
Doživeli smo torej zares poseben dan, ki smo ga delili z ljudmi iz vasice Nellim. Za pokušino si oglejte nekaj slik in video.

PREDSTAVITEV NACIONALNIH JEDI IN PIJAČ

2008-06-07T23:34:00.000-07:00

V soboto zvečer smo po celodnevnem delu v delavnicah sprostili naš um in telo na "nacionalnem" srečanju, kjer so predstavniki držav predstavili tipične jedi in pijače. Bilo je kot na pravem banketu z veliko izbiro slanih in sladkih dobrot. Vsak je skušal prpričati ostale, da preizkusijo dobrote. Gostitelj je postregel s pečeno dimljeno sladkovodno ribo in mešano zelenjavo. Seveda ni manjkala tudi pesem in dobra volja. Več naj povedo slike same.

POLNOČNO SONCE V LAPLANDU

2008-06-07T06:43:00.000-07:00

Tu je nekaj posnetkov iz prvega dne seminarja, ki poteka v mestu Inari in narave okrog nas.

LAPONSKA

2008-06-05T21:41:00.001-07:00

V sredo zvečer smo prispeli na letališče Ivalo na Laponskem. No, naj se popravim, ni bil večer, čeprav so urini kazalci kazali na 21.30, saj so sedaj tukaj znane bele noči, ko sonce nikdar ne zaide, pač pa se stikata zahod in vzhod sonca. Slikala sem se s Pelin, kolegico iz Turčije.

Na poti do hotela ob jezeru Inari smo seveda lahko videli lose, ki se nemoteno pasejo ob cesti, ki je povsem drugačna od naših cest, na njej skoraj ni prometa.

Presenetil nas je tudi pogled na še delno zaledenela jezera v tem času. Vreme je bilo lepo, ne prevč mrzlo, zato smo lahko uživali ob pogledu na neokrnjeno naravo.

V hotelu Kultahovi, ki stoji ob večji reki, nas je čakala okusna večerja z ribami in zelenjavo. Bilo nas je le 10, saj ostalih 46 pričakujemo jutri.

LETHE SREČANJE NA CIPRU

2008-05-24T11:52:00.000-07:00

V okviru LETHE projekta so ciprski partnerji organizirali tretje srečanje v Ayia Nappi, turistično znanem kraju na jugovzhodu Cipra. Srečanje je bilo delovno in uspešno. V soboto so nam domačini predstavili nekaj svojih biserov in nas popeljali na izlet v bližnje Pitsilia hribovje.

Tokrat mi je uspelo koristno združiti s prijetnim, saj je z menoj bil Bojan in sva imela tudi čas za raziskovanje nekaterih krajev na Cipru. Očarala naju je mošeja Hala Sultan Tekkesi ob slanem jezeru pri Larnaki, neverjetna modrina morja, belina peska in apnenca ob morju, živobarvne rože in kontrastno pusta otoška pokrajina, kjer brez vode preživijo le najtrpežnejši primerki rastlin.
Posebno doživetje pa je bilo glavno mesto Nikosia, ki jo domačini imenujejo Lefkosia, z debelim obrambnim obzidjem, zeleno črto, ki deli mesto v turški in grški del, bunkerji ob tej zeleni meji, ki se imenuje zelena samo zato, ker so jo na zemljevidu enostavno zarisali z zelenim flumastrom. Da o ciprskem poletju v maju, soncu in topli vodi niti ne govorim.

Delavnica v Bolzanu in obisk nekaterih znamenitosti

2008-05-02T02:08:00.000-07:00

V ponedeljek 28. aprila sem na povabilo Pedagoškega inštituta iz Bolzana ( in ESP kolegice Emanuele Atz) izvajala za osnovnošolske učitelje angleščine delavnico na temo "e-Learning environments" in primeri dobre prakse učenja jezika z mednarodnimi projekti.

Naslednje dva dni sva z možem Bojanom povezala prijetno s koristnim in si ogledala nekaj znamenitosti v Bolzanu in okolici. Kljub muhastemu aprilskemu vremenu sva uživala najino potepanje med cvetočimi sadovnjaki v dolini Venosta.

V Bolzanu sva se povzpela do gradu Roncolo, ki je znan po bogatih poslikavah in srednjeveških freskah.

Seveda nisva pozabila tudi na zanimiv muzej, kjer si lahko ogledamo znamenitega Icemana, imenovanega "Ötzi".
Zanimivo naključje je hotelo, da je v ponedeljek tudi predsednik Italije obiskal Bolzano in se ustavil ob obzidju nekdanjega taborišča.

Tale zid je še zadnji opomin, da so se tu dogajala grozodejstva nad nedolžnimi ljudmi.

Srečanje- deseta obletnica

2008-04-18T09:37:00.000-07:00

V sredini aprila so naši bivši učenci OŠ Solkan organizirali srečanje ob deseti obletnici zaključka OŠ. Z Matejko sva se kot bivši razredničarki udeležili srečanja in se poveselili z njimi. Žal sem srečala le 3 učenke iz mojega bivšega 8.c razreda, a vseeno je bilo prijetno poklepetati s celotno generacijo in obujati spomine na čase izpred deset in več let.

SIRIKT conference, Kranjska Gora, Slovenia

2008-04-17T22:29:00.000-07:00

I had a workshop at SIRIKT2008 conference in Kranjska Gora. It was about e-journalism and e-lerning. Two colleagues Tatjana and Tina presented eJournal for so called home reading. Ilpo Halonen helped me with LiveOnline session about eJornal and its use for projects.
The whole week evenet this year started with KONFeT conference, followed by mega videoconference on Tuesday and ARNES conference on Wednesday and three days of SIRIKT conference. The working program and social meetings are realy worth visiting, workshops give oportunity for hands on activities and in the loby participants can try different software and programs presented by authors.

KONFeT 2008 konferenca v Ljubljani

2008-04-15T03:39:00.000-07:00

April 14th there was KONFeT 2008 conference in Hotel Mons Ljubljana and 4 SLO e-twinning projects were awarded by 'Zlati kabel'. I had an honor to present the Slovenian teachers and guests our e-Twinning project Kids Hand in Hand awarded in Romania at Europen e-twinning conference.

eTwinning award in Greece

2008-03-25T01:30:00.000-07:00

Our project The history of athletics - theory and practice ran in 2006/07 in partnership of Solkan Primary School, Slovenia and Kavassila High School - Veria, Imathia, Greece was very successful as it received the National and European Quality Label and these days it has also been awarded first prize at the national level in Greece. We are very proud as it was one of the first project about PE. Congratulations students and teachers!

AT E-TWINNING CONFERENCE IN BUCHAREST

2008-03-22T13:49:00.000-07:00

On Friday 14th March there was a ceremony and the winners and runners-up of the eTwinning Prizes 2008 were announced! Our project Kids H@nd in H@nd was a runner-up in the category - Age 4-10. All European partners gathered there and happily received the prize. (more snapshots about the event by Vili and by Lieven)

All of happy on the stage hand in hand.

Commissionaire Figel who is in charge of education, training,
culture and youth in the European Commission took pictures with us.

Lieven and me with funny socks and gloves my kids made
for the project.

My presentation of our project at the workshop.

E-twinning prize 2008 finalists

2008-02-19T07:58:00.000-08:00

Here we are Lieven and me at Slovenian Konfet07 conference in April 2007, where we had a successful workshop on our e-twinning projects. Now we are happy to announce that our e-twinning project Kids h@nd in h@nd is one of the e-twinning prize 2008 finalist :-). My kids did it in a special way. (our contribution).

Videopozdravček videohello

2008-01-22T00:32:00.000-08:00

Meja je padla in upokojitev :-)

2008-01-19T03:24:00.000-08:00

Doživeli smo tudi padec meje in prost prehod v Italijo. Bil je prijeten dogodek, ki ga je spremljala ogromna množica ljudi, g. Kobal pa je zadevo po svoje začinil za publiko.

S kolegicami iz OŠ smo se poslovile ob upokojitvi. Bilo je prijetno, okusno in malo nostalgično.

First hello!

2007-10-25T11:00:00.000-07:00

HI, welcome to my personal blog

This is my personal BLOG and I invite all of you to contribute to it.
As you can see I'm a happy granny and with me is my little Vid my oldest son's son :-).

I'm interested in e-learrning and project work. I love dancing and skiing and friends.

Vili