Na ambasadi v Madridu

Madrid sva danes obiskala drugič na svojih potovanjih, a tokrat zgolj zaradi nujnosti. Za to bučno in veliko mesto bi potrebovala nekaj dni, saj skriva mnoge zanimivosti. Najino tokratno celotno potepanje je namenjeno v glavnem naravnim lepotam, većja mesta so le občasni postanki.

Sem si pa osvežila spomin o Madridu z brskanjem po spletu in zbrala nekaj zanimivisti.

Madrid je glavno in najbolj naseljeno mesto Španije, tretje največje mesto v EU, za Londonom in Berlinom z nekaj manj kot 4 miljoni orebivalcev.

Leži ob reki Manzanares v osrednjem delu Iberskega polotoka na 650 m nad morjem in je najvišje ležeča metropola v EU. Zanj so značilna vroča poletja in hladne zime.

Ime Madrid izhaja iz arabskega "magerit", kar pomeni "kraj mnogih potokov"

Je med najbolj zelenimi mesti, saj ma več kot 300.000 dreves, kar ustreza 20 drevesom na prebivalca.

Uradni simbol Madrida je "medved in jagoda" ali "El Oso y El Madroño".

V Madridu se začenjajo vse ceste v državi. Na Puerta del Sol v mestu je znak, ki označuje kilometer 0, središče španskega cestnega omrežja.  

Madridska kraljeva palača: Palacio Real s 3.418 sobami je največja kraljeva palača v zahodni Evropi, vendar kralj ne živi v njej.

Madridčane, Madrilenoes imenujejo mačke "gatos" zaradi zgodbe iz 11. stoletja.

Zjutraj sva se z metrojem odpeljala do centra mesta in si najprej ogledala, kje je slovenska ambasada. Bilo je precej sveže, kljub soncu. Meščani so zgleda vajeni takih temperaturnih razlik v dnevu, saj so bili večinoma v plaščih in toplejših jaknah. 

Sprehodila sva se po nekaj dolgih ulicah, ki jih obkrožajo visoke elegantne stavbe. Mesto je tako veliko, da se ga ne moreš ogledovati peš. Imajo pa učinkovito in čisto podzemno, s katero lahko skočiš na različne konce mesta. Midva nisva imela veliko časa, zato sva želela le občutiti utrip mesta. 

Ob dogovorjeni uri sva pozvonila na zvonec na vhodu v stavbo, kjer je ambasada. Odprli so nama vrata in odšla sva v drugo nadstropje. Človek v takih ustanovah nima prav prijetnega občutka. 

Pustili so naju čakati vec kot 10 minut v predprostoru brez oken in s troje neoznačenimi vrati, z zastavo Slovenije in EU v kotu. Na enih je bilo okence, ki pa je bilo zavešeno z žaluzijami.  Potrkala sva, a nihče ni odgovoril. Bojan je celo podvomil, če sva na pravem mestu. Neprijeten občutek, ves si nebogljen, saj si izgubil nek pomemben dokument in ne veš kaj te čaka.

Že po telefonu je bila komunikacija s konzulatom precej hladna in odrezava, kljub stiski, ki sva jo doživela, v živo pa itak ne veš, kaj lahko pričakuješ. Na kratko, vse skupaj je zvenelo nekako tako kot doma, formalno, kot ko urejaš dokumente na občini. 

Končno se je na okencu pojavila uradnica, ki naju je skozi steklo po zvočniku nagovorila hladno in odrezavo (v stilu, za prijaznost nismo plačani). Ni se niti predstavila, od naju pa tudi ni pričakovala, da se predstaviva. Skozi majhno režo sva ji dala policijski zapisnik in pojasnila ves dogodek, ker oseba, s katero sva govorila po telefonu, ni bila trenutno prosta. Taki strogi neosebni varnostni ukrepi kot v zaporu. Nestrpen in strogo uradniški odnos kot da jim povzročava nepotrebno delo. 

Če primerjava s komunikacijo s policistom v Malagi, ki je bil prijazen, pripravljen pomagati po svojih močeh, ob sprejemu se je z nama rokoval in ob slovesu tudi. Zanj sva bila le eden izmed res številnih turistov s problemi, a si je za naju vzel čas, nama ponosno pokazal celo sliko svoje enoletne hčere Alejandre, da je nekoliko zmanjšal najin stres in podrobno pojasnil vse, kar sva rabila tisti trenutek v tujini.

Na slovenski ambasadi pa sva se počutila tujca med domacimi ljudmi. Najprej je uradnica pričakovala, da imava s seboj sliki za dokument, ker ju nisva imela (kdo pa nosi s seboj slike za osebno izkaznico), je slike na koncu dobila iz sistema. Po e-pošti sva jim pred dnevi poslala fotokopije osebnih izkaznic, vozniske in zapusnik policije v Malagi. Človek bi pričakoval, da bi začasne dokumente brez tezav morali urejati popolnoma digitalno že pred najinim prihodom. 

Glede voznišjega dovoljenja niso urehali nicesar, ceprav sva na straneh EU videla, da bi konzulat tudi to moral urejati.

Konec dober vse dobro, dobila sva začasen potni list ( na obrazcu izpolnjenem na roko), kjer piše, skozi katere države bova potovala na poti domov in rok trajanja. 

No, vsaj ob zaključku, se je ostrina in uradnost osebe nekoliko stopila in nama je zaželela srečno vrnitev domov. Zvedela sva, da so prejšnji teden imeli kar 10 takih primerov in da je tega vedno veliko. 

Pa sva silom razmer izkoristila tudi usluge države v tujini. Tudi tako se lahko tolaživa.

Do Madrida

Sončno, jasno jutro naju je spravilo v boljšo voljo, saj se je iznad vrhov Sierre Nevade že dvigalo sonce in lepa jutranja svetloba je objela zgornja pobočja gora. Na srečo narava pomirja dušo s svojim večnim ritmom in ritualom v nasprotju z prenatrpanimi mesti, kjer se vsem mudi in je posameznik le kaplja v morje.

V neki restavraciji sva ob kavi dobila sladkor in na vrečki so bile zapisane modre misli Matere Tereze: 

"Včasih se nam zdi, da je to, kar počnemo, le kaplja v morje, a morja bi bilo manj, če bi mu manjkala kapljica."

(Mati Terezija iz Kalkute)

Prav to najbrž poganja svet, ne glede na dobre ali slabe situacije!

Morala sva se zgodaj odpraviti na pot, da sva ujela urnik odprte ceste. Tokrat naju je v dolino peljala lepa široka cesta, a precej ovinkasta in previsna nad ozko in globoko dolino. 

V enem izned ovinkov se je nad cesto sprožil velik plaz ogromnih skal in kamenja. Le polovica ceste je bila počiščena. Čaka jih ogromno dela, da utrdijo bankine in krušljive skale nad prenekaterim ovinkom.

Do Granade je le nekaj manj kot 40 km. Na poti srečava številne minibuse, ki so peljali športnike na trening na sneg. 

Peljeva se mimo Granade in obujava spomine iz časov najinega potovanja skozi te kraje. Granada slovi po Alhambri, ki pa na naju takrat ni pustila najboljši vtis.

 Pretirano je policijsko zavarovana, biti moraš na vhodu točno ob določeni uri, čakalne vrste ogromne (skoraj kot v našem zdravstvu), še najbolj pa me je razočaral audio vodič, ki naj bi predstavil bogato zgodovino te utrdbe, predvajali so verze znanega pesnika. Škoda!

Nekaj podatkov o Alhambri iz Wikipedije. To je palača in trdnjava na vzpetini nad Granado. Ocenjujejo jo kot enega najbolj znanih spomenikov islamske arhitekture in bolje ohranjenih palač v zgodovinskem islamskem svetu. Vsebuje opazne primere španske renesančne arhitekture, vrtove in notranje ostanke zgradb.

V lepem sončnem vremenu sva se vozila po pokrajini na nadmorski vušini 700 m, ki jo do zadnjega kotička krasijo lepo urejeni nasadi oljk. Griči, doline, pa tudi hribovje so kot lepo počesane deklice, kazale v polkroge oblikovane nasade. Na destine kilometrov take pokrajine nama je delalo druzbo skoraj do 490 km oddaljenega Madrida.

V vzhodnem delu glavnega mesta sva se ustavila v kampu. Od tu je dobra povezava z metrojem do centra mesta in do ambasade. 

Za jutri sva naročena na ambasadi, da urediva najnujneše dokumente. 

Sierra Nevada

Dopoldne sva se odpravila proti Madridu. Vmes se bova ustavila v Sierri Nevadi v bližini Granade.

Ime Sierra Nevada je povezano s sončnim sijajem na snegu. Sierra Nevada je za Alpami najvišji gorski masiv v vsej zahodni Evropi. Najvišjo nadmorsko višino doseže na vrhu Mulhacén, 3479 m nad morsko gladino le nekaj manj pa Pico Veleta s 3396 mnm.

Tu je najjužnejše smučišče v Evropi in najvišje v Španiji. 

Veliko območje tega gorskega masiva je razglašeno za naravni narodni park, zaradi svoje botanične krajine. 

Vozila sva se po precej ozki vijugast cesti, ki se je vila po hribovitem področju. Izmenjavali so se dolgi strmi klanci in strme poti navzdol. 

Šla sva mimo velikega jezu, ki zbira vodo na tem območju.

Mestoma sva se le s težavo srečala z nasproti vozečimi vozili. Priznam, da mi je bilo precej neprijetno, saj sem se bala, da morda klanca avtodom ne bo zmogel, ali pa da se ne bomo uspeli srečati z večjimi vozili. 

Oddahnila sva si, ko sva prispela do glavne ceste in tu ugotovila, da je glavna cesta zaradi del zaprta med 9. uro zjutraj in 5. popoldan. 

Potolažila sem se, ko sem spoznala, da se bova jutri lahko vračala v dolino po glavni cesti v jutranjih urah. 

Ko sva prispela do zimsko turističnega kraja Sierra Nevada, se je pred nama odprla veriga še vedno napol zasneženih vrhov in v pobočje grajenih pisanih v barvi in obliki počitniških stavb. To turistično mesto nudi okoli tridest tisoč postelj.

Ustavila sva se na parkirišču namenjenem avtodomom in se odpravila do spodnjih postaj žičnic in gondol. Za pešce so urejena strma kovinska stopnišča, ki nekoliko skrajšajo pot do glavnega spodnjega centra mesta. 

Vsepovsod napisi vabijo v smučarsko šolo, ali pa ponujajo izposojo opreme. V tem času ni veliko obiskovalcev. Srečala sva le nekaj smučarjev in deskarjev. 

Sprehodila sva se do najnižje točke, kjer je bil lep razgled na mesto stisnjeno v pobočje in nasproti njega smučarski tereni na skalnatih površinah gore Veleta. Gondole vozijo vse do vrha gore.

Po ogledu sva se po isti poti vračala navzgor. Hoja vkreber ni bila enostavna, saj sva ćutila, da je zrak na tej višini (2400 mnm) precej redek in noge postanejo kar težke.

Na poti sva srečala starejšega gospoda, ki nama je povedal, da iz spodnjega  trga vozi mali avtobus do zgornjih parkirišč. No, drugič, če bo drugič, bova izkoristila to možnost. ;)

V zimskem času mora biti tu precej živahno, tako v naselju, kot tudi na smučarskih strminah.

Sončni zahod skozi okno in Sierra Nevada skozi strešno okno. 

Tudi to je Španija!